Danes mi je uradno zamerila, ker ne grem z njo na kavo že 100 let.
Uradno sem sprejela zamero.
Sem ji povedala, da jaz imam čas za kavo, ampak za kratko kavo, ki traja maksimum pol ure. Ker na to kavo grem vmes, ko me ni potrebno biti tam ko se kaj počne. Pa naj bo to kuhanje krompirja ali pa čakanja da grem s psi ven.
In so ljudje s katerimi ne moreš it na kavo za pol ure. Ker v pol ure si nič ne poveš in vse zmučkaš v eno mučkalico. In potem ni od te kave nič. Ne morem pa dat kuhat krompir in it na kavo, ki se bo končala čez eno uro. Pa tudi ne morem na tako kavo med tem ko me doma čakata psici za kakat. Ne gre.
Zato jaz imam in nimam časa za kavo!
Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom (pridigar 3,1)