Zjutraj se je zgodila nočna mora. Bajka je vstala iz postelje in je malo čudno vlekla zadnjo desno nogo. Potem jo je še zaneslo...sem rekla ok, danes je zaspana.
Po stopnicah je šla čudno, ampak sem pripisovala to zaspanosti. Čudno mi je bilo, ker je ni bilo res dolgo nazaj iz lulanja. Ko je prišla nazaj je šla gor in takrat sem videla, da nekaj ni ok, saj ji je notri obračal zadnjo desno tačko.
Pojedla je vse, tudi na posteljo je šla sama, kot da ni nič.
Vseskozi sem imela en čuden občutek. In res je bilo tako. Ko sva vstale za lulat je šla sama po stopnicah, na travniku se je polulala, potem nama je šel pa nasproti pes in da ne bi tekla z njim sem jo dala nazaj v avto - pri tem sem ji že pomagala.
Doma sem preverila kdo dela na faksu in ker ni bilo Zorkota sem šla k Trstenjaku, saj imajo tam rentgen. Slika je res pokazala neko spremembo ni pa mogel reci da je res hernija, ni pa tudi rekel, da ni. Ampak se nagiba k temu, da je.
V glavnem je dobila tramal in dexametazon in vet je rekel, da bi moralo biti bolje.
Ok, do ponedeljka bo že bolje, super, v ponedeljek naprej k ortopedu. Sem že mislila klicat tečajnike naj pridejo nazaj v šolo, pa sem se spomnila, da bolje da ne. Moram v trgovino po piščančka, da ji skuham juhco, pa bom raje bo njej, če se kaj zgodi.
In sem ob njej že cel dan, pa ni prav nič bolje. Celo popoldne se je poslabšalo in sem klicala Matkota, ki je rekel da šele ponedljek. Nekako sem ga prepripača in je rekel naj ga pokličem takoj jutri zjutraj - ob pol 8 pričakujte moj klic, ker moja punca ne hodi in tut lulala še ni od zjutraj. To me najbolj skrbi, ne lula, ker ne more.
Ob njenih urah sva jo nesla ven, a ni mogla, ker ne hodi in tut seveda počepnit ne more. Zvečer sem rekla nič, saj zna lulat na ukaz. Sem jo nehala pomilovati in ni bilo nič bolje, le nekako je uspela zbrati moč, da je začela hitet proti avtu, zadnji konec je pa vlekla za seboj. Sem jo takoj ustavila in dala nazaj - prav, ne boš lulala.
Potem je okoli pol 9 začela dajati tiste znake, ko moraš res že ven in smo šli. Ker je želela nekam it- tja kamor gre kakat, sem ji dala brisačo pod trebuh in ji pomagala.
A ker so nam napeljevali kablsko in plin imamo za hišo celo sranje - blata za izvoz. Ker je kot vse kaže želela na travnik kjer se pokaka in polula zjturaj, sem rekla očetu da jo bova pač nesla do tja, ker po blatu ne more hoditi. Pa sva jo, a čez par metrov se nama je začelo udirat. Oče je imel srečo jaz sem pa stopila ravno na del, kjer je spodal luknja in se mi je vdrlo do kolen. Nekako sva Bajko prestavila na trdne del, da sva se izkopala, jaz sem jo ob tem držala, hkrati pa se z desno nogo čedalje globlje pogrezala - vse lepo in prav, mapak ne vem če so to delavci res ok naredili, kljub dežju, ki pada danes že cel dan.
No, svoj natikače sem pustila v luknji in bosa odnesla Bajko nazaj na travo, kjer še vendo ni hotela lulat...
Sedaj je do jutra ne nesem več ven in priznam, da bi bila zelo vesela, če se poplula v spanju, pa kaj če spi na moji postelji.
Zjutraj pa takoj kličem Matka in upam da me sprejme, če ne, grem urgentno nekam v Ljubljani, da ji spraznijo mehur.
Tega mi res za vraga ni treba, no!
Po stopnicah je šla čudno, ampak sem pripisovala to zaspanosti. Čudno mi je bilo, ker je ni bilo res dolgo nazaj iz lulanja. Ko je prišla nazaj je šla gor in takrat sem videla, da nekaj ni ok, saj ji je notri obračal zadnjo desno tačko.
Pojedla je vse, tudi na posteljo je šla sama, kot da ni nič.
Vseskozi sem imela en čuden občutek. In res je bilo tako. Ko sva vstale za lulat je šla sama po stopnicah, na travniku se je polulala, potem nama je šel pa nasproti pes in da ne bi tekla z njim sem jo dala nazaj v avto - pri tem sem ji že pomagala.
Doma sem preverila kdo dela na faksu in ker ni bilo Zorkota sem šla k Trstenjaku, saj imajo tam rentgen. Slika je res pokazala neko spremembo ni pa mogel reci da je res hernija, ni pa tudi rekel, da ni. Ampak se nagiba k temu, da je.
V glavnem je dobila tramal in dexametazon in vet je rekel, da bi moralo biti bolje.
Ok, do ponedeljka bo že bolje, super, v ponedeljek naprej k ortopedu. Sem že mislila klicat tečajnike naj pridejo nazaj v šolo, pa sem se spomnila, da bolje da ne. Moram v trgovino po piščančka, da ji skuham juhco, pa bom raje bo njej, če se kaj zgodi.
In sem ob njej že cel dan, pa ni prav nič bolje. Celo popoldne se je poslabšalo in sem klicala Matkota, ki je rekel da šele ponedljek. Nekako sem ga prepripača in je rekel naj ga pokličem takoj jutri zjutraj - ob pol 8 pričakujte moj klic, ker moja punca ne hodi in tut lulala še ni od zjutraj. To me najbolj skrbi, ne lula, ker ne more.
Ob njenih urah sva jo nesla ven, a ni mogla, ker ne hodi in tut seveda počepnit ne more. Zvečer sem rekla nič, saj zna lulat na ukaz. Sem jo nehala pomilovati in ni bilo nič bolje, le nekako je uspela zbrati moč, da je začela hitet proti avtu, zadnji konec je pa vlekla za seboj. Sem jo takoj ustavila in dala nazaj - prav, ne boš lulala.
Potem je okoli pol 9 začela dajati tiste znake, ko moraš res že ven in smo šli. Ker je želela nekam it- tja kamor gre kakat, sem ji dala brisačo pod trebuh in ji pomagala.
A ker so nam napeljevali kablsko in plin imamo za hišo celo sranje - blata za izvoz. Ker je kot vse kaže želela na travnik kjer se pokaka in polula zjturaj, sem rekla očetu da jo bova pač nesla do tja, ker po blatu ne more hoditi. Pa sva jo, a čez par metrov se nama je začelo udirat. Oče je imel srečo jaz sem pa stopila ravno na del, kjer je spodal luknja in se mi je vdrlo do kolen. Nekako sva Bajko prestavila na trdne del, da sva se izkopala, jaz sem jo ob tem držala, hkrati pa se z desno nogo čedalje globlje pogrezala - vse lepo in prav, mapak ne vem če so to delavci res ok naredili, kljub dežju, ki pada danes že cel dan.
No, svoj natikače sem pustila v luknji in bosa odnesla Bajko nazaj na travo, kjer še vendo ni hotela lulat...
Sedaj je do jutra ne nesem več ven in priznam, da bi bila zelo vesela, če se poplula v spanju, pa kaj če spi na moji postelji.
Zjutraj pa takoj kličem Matka in upam da me sprejme, če ne, grem urgentno nekam v Ljubljani, da ji spraznijo mehur.
Tega mi res za vraga ni treba, no!
