Ker nam je sedaj dvakrat odpadla šola, ker so bile stopinje pod minus 10°C in je zraven še pihalo, smo danes z veliki nadomeščali. Namesto iz otroštva poznanih delovnih sobot, smo imeli delovni četrtek:)
Na žalost trije niso mogli, ampak smo pa s temi, ki so prišli delali toliko bolje.
Za eno psičko sem vesela, ker kraševka ravno ni pes, ki bi delala. Ona pa dela. Danes sem jo že božala in jo pogledala v oči. Do sedaj nisem mogla, ker me je tako spominjala na Ajško, da nisem mogla. Saj vem, ni lepo, ampak osebno se nisem mogla povezat z njo, ker bi bila čustveno povezana s preteklostjo. S tem bi pa psici dala slabo energijo. Čeprav mi je danes psica nehote sama pomagala pri tem, da sem si pustila, jo začutiti. Padla je na hrbet in se crklala. To je bila Ajšina poza, ko se je začela valjat po hrbtu. Takrat je bila v svojem svetu in vedno, ko sem jo pri tem božala, se je smejala. Zato sem, ko se je psica ulegla na hrbet, dobila njeno dovolenje, da se lahko povežem.
Vem, moja razmišljanja so mnogim smešna in za lase privlečena. Pa ni tako. Vedno dobiš odgovore na vsa svoja vprašanja. Vedno te vodijo neopazne stvari, znaki, namigi, kretnje. Vedno ti je vse dano - če znaš gledat in če znaš sprejemat.
Srečo imam, da delam z psi, ki ne blefirajo, tako kot to počnemo mi. Pes ti vedno pride naproti, vedno se zgodi točka preloma, ko ti pusti, da mu zaupaš. Ne znam opisat kako to čutim, ampak pes te pogleda in njegovo telo se umiri. Umiri zato, da te lahko sprejme. In od takrat naprej je narejena vez, ki jo lahko samo še izpopolniš.
Zakaj se moram povezati s psom v tečaju. Ker ga moram čutit, ker ga moram videti. Ker s tem, ko ga čutim in ko ga vidim, vem, kako je z njegovim lastnikom.
Seveda pride pes, s katerim se ne povežem, s katerim se ne začutiva. Ponavadi je tako, da se tudi z lastnikom ne. Zakaj se ne povežem....zato, ker je toliko obremenjen s svojim vodnikom, da nima energije za druge.
Malo sem zašla od naslova, ampak v življenju je pač tako, da če si pameten slediš sebi, ker sam si lahko največji učitelj ali pa največja poguba.
Predvsem je važno, da si ti, ti.
No, tole nisem jaz, ampak sem nekdo, ki si želim postati. In ker si zaenrat to samo želim, so slike take, kot so. Dober trenutek, a ga še ne znam izkoristit.
In ker še ne znam, sem se vrnila nazaj v znanemu - torej ziheraštvu. To ziheraštvo mi pa več ne predstavlja izziva in sem konec koncev ravno tako nezadovoljna kot s tem, kar še ne znam.
Res je, da so izdelki boljši, samo če ti ni v zadovoljstvo, potem ni bolje.
Tole foto zgodbo moram končat, ker če je ne bi, bi se spraševali ali je Jaffa živa. Je. Bajka ima stalno odprt gobec, ampak nikoli ne ugrizne. Aja, to je samokotrola - en me je spraševal kaj je pasja samokontrola.
Čakam, da bo nekdo rekel, da zagovarjam svojo nevzgojeno psico, ker se na vseh slikah vidi, kako stalno grize pse. Če bi bilo to res, bi morala biti Jaffa, glede na to, da je vsaj 4x na dan - tisti, ko gresta samo lulat ne štejem - skupaj na sprehodu in počneta to, kar se vidi, že zdavnaj vsaj šivana, če ne že cela povita in na pol mrtva.
Pa nima niti praskice, še mokro dlako ne - pride Bajka domov poščipana in vsa mokra.
Tudi po tem, je še vedno živa:)
Enkrat si bom morda vzela čas in razložila Bajkine grožnje.
Zakaj lahko Bajka in Jaffa čisto normalno živita skupaj, čeprav mali vražiček od Jaffe stalno teži Bajki. Ker se poslušata in opazujeta. Samo zato. In ker odreagirata takrat kot je treba in tako kot je treba.
Če ji hoče vzeti palico, kar ji je povedala že najmanj n-tič da ne mara, ji to povemtako, kot se vidi na slikah. Ne boš.
Če ne pomaga...ne, ne zgrize - temu se reče pa samokontrola, ker ve, da ne sme :) ji palico pač pusti in je mir.
Na žalost trije niso mogli, ampak smo pa s temi, ki so prišli delali toliko bolje.
Za eno psičko sem vesela, ker kraševka ravno ni pes, ki bi delala. Ona pa dela. Danes sem jo že božala in jo pogledala v oči. Do sedaj nisem mogla, ker me je tako spominjala na Ajško, da nisem mogla. Saj vem, ni lepo, ampak osebno se nisem mogla povezat z njo, ker bi bila čustveno povezana s preteklostjo. S tem bi pa psici dala slabo energijo. Čeprav mi je danes psica nehote sama pomagala pri tem, da sem si pustila, jo začutiti. Padla je na hrbet in se crklala. To je bila Ajšina poza, ko se je začela valjat po hrbtu. Takrat je bila v svojem svetu in vedno, ko sem jo pri tem božala, se je smejala. Zato sem, ko se je psica ulegla na hrbet, dobila njeno dovolenje, da se lahko povežem.
Vem, moja razmišljanja so mnogim smešna in za lase privlečena. Pa ni tako. Vedno dobiš odgovore na vsa svoja vprašanja. Vedno te vodijo neopazne stvari, znaki, namigi, kretnje. Vedno ti je vse dano - če znaš gledat in če znaš sprejemat.
Srečo imam, da delam z psi, ki ne blefirajo, tako kot to počnemo mi. Pes ti vedno pride naproti, vedno se zgodi točka preloma, ko ti pusti, da mu zaupaš. Ne znam opisat kako to čutim, ampak pes te pogleda in njegovo telo se umiri. Umiri zato, da te lahko sprejme. In od takrat naprej je narejena vez, ki jo lahko samo še izpopolniš.
Zakaj se moram povezati s psom v tečaju. Ker ga moram čutit, ker ga moram videti. Ker s tem, ko ga čutim in ko ga vidim, vem, kako je z njegovim lastnikom.
Seveda pride pes, s katerim se ne povežem, s katerim se ne začutiva. Ponavadi je tako, da se tudi z lastnikom ne. Zakaj se ne povežem....zato, ker je toliko obremenjen s svojim vodnikom, da nima energije za druge.
Malo sem zašla od naslova, ampak v življenju je pač tako, da če si pameten slediš sebi, ker sam si lahko največji učitelj ali pa največja poguba.
Predvsem je važno, da si ti, ti.
No, tole nisem jaz, ampak sem nekdo, ki si želim postati. In ker si zaenrat to samo želim, so slike take, kot so. Dober trenutek, a ga še ne znam izkoristit.
Res je, da so izdelki boljši, samo če ti ni v zadovoljstvo, potem ni bolje.
Pa nima niti praskice, še mokro dlako ne - pride Bajka domov poščipana in vsa mokra.
Zakaj lahko Bajka in Jaffa čisto normalno živita skupaj, čeprav mali vražiček od Jaffe stalno teži Bajki. Ker se poslušata in opazujeta. Samo zato. In ker odreagirata takrat kot je treba in tako kot je treba.
Če ji hoče vzeti palico, kar ji je povedala že najmanj n-tič da ne mara, ji to povemtako, kot se vidi na slikah. Ne boš.
Če ne pomaga...ne, ne zgrize - temu se reče pa samokontrola, ker ve, da ne sme :) ji palico pač pusti in je mir.
