Vreme nas kar razvaja s sončkom. Res, da ni več toplo, ampak na sončku je prav luštno. Malo bolj se oblečeš in je. Dopoldanske šole so se izkazale za dobro potezo. Psi imajo čisto drugačno energijo, ljudje pa tudi. Danes smo imeli šolo taveliki. Smo na sredini tečaja in samokontrola bo samo čedalje večja. Nekaterim še ne gre najbolje, nekateri so že skoraj fantastični.
Smo po imeli nesrečo pri delu. Psi so hitri in so spodkopali enega lastnika. Ni bilo lepo, sploh pa ne njemu, ko mu je zmanjkalo zraka in se mu je še nekaj časa malo vrtelo. Tudi to je del življenja. Vsakega spodnese. Ma je bolje da te pes, kot pa življenje ;)
Po šoli, je bilo že prijetno toplo, zato sem spremenila načrt in šla domov po psici. Sprehod, po prijetnem sončku, je res nekaj kar se ne sme zamudit.
Ajškina rana na nogici se zdravi. Sicer počasi, ampak se.
Vedno me fascinirajo psi. Lahko so poškodovani, lahko imajo odprte rane, lahko imajo drisko, lahko....ampak so vedno dobre volje, vedno pripravljeni na žur. Ne pa ljudje. Nič jim ne manjka, pa se samo nekaj pritožujejo in iščejo razloge za biti tečen in nesrečen. Če bi se malo zgledovali po živalih, bi imeli vedno vsaj delček nasmeha na ustih.
Postala sem si že samopredvidljiva. Vsak letni čas hodim gledat ista drevesa, ista grmovja, iste stvari. Vsako leto znova se mi pokažejo v drugačni luči. Danes sem iskala drevo, ki sem ga našla spomladi, ni ga več, padel je in se raztreščil na male koščke.
Ta plezalka me vedno, ne glede na to, je na borovcu, lesenem kandelabru, grmovju ali pa kjerkoli, očara. Lepa rdeča, ko jo obsije sonce, je prav krvavo rdeča.
Take umira že par let. Prav nihče se ga ne dotakne. Čaka na svoj konec, tako kot ga je dočakal tisti, ki je bil par metrov stran.
Najbolj me fascinira to, da se ga tudi te ovijale ne primejo. Dobesedno samcat in sam je sredi dreves in grmovja. Tu, lahko potegnem vzporednice z ljudmi. Koliko jih je sredi vsega samih in osamljenih. Zato ker niso takšni kot ostali? Kdo pa določa kaj je prav in kaj narobe. Če ne probaš, ne moreš vedeti te bodo sprejeli ali ne.
Ljudje čisto prehitro obupajo, še prej, predno obupajo, pa prenesejo krivdo na vse druge, samo sami vase ne pogledajo. Če jim je tako lažje, prav. Pa naj živijo tako, dokler jih spet življenje ne spodkoplje.
Njena energija me vedno potgne za seboj. Ona bi vedno bila za akcijo. Ne glede na to, je sonce, dež ali pa megla. Zunaj na polno, doma, kot da je ni. No, saj je imela najboljšo učiteljico na svetu
Bučka moja! BU :)
Dobronamerne besede človeka, ki se ne ravna po njih, so prav tako jalove kakor ljubek cvet izbrane barve, a brez vonja (Iz knjiga "Dhammapada:Wisdom of the Buda")
Smo po imeli nesrečo pri delu. Psi so hitri in so spodkopali enega lastnika. Ni bilo lepo, sploh pa ne njemu, ko mu je zmanjkalo zraka in se mu je še nekaj časa malo vrtelo. Tudi to je del življenja. Vsakega spodnese. Ma je bolje da te pes, kot pa življenje ;)
Ajškina rana na nogici se zdravi. Sicer počasi, ampak se.
Postala sem si že samopredvidljiva. Vsak letni čas hodim gledat ista drevesa, ista grmovja, iste stvari. Vsako leto znova se mi pokažejo v drugačni luči. Danes sem iskala drevo, ki sem ga našla spomladi, ni ga več, padel je in se raztreščil na male koščke.
Najbolj me fascinira to, da se ga tudi te ovijale ne primejo. Dobesedno samcat in sam je sredi dreves in grmovja. Tu, lahko potegnem vzporednice z ljudmi. Koliko jih je sredi vsega samih in osamljenih. Zato ker niso takšni kot ostali? Kdo pa določa kaj je prav in kaj narobe. Če ne probaš, ne moreš vedeti te bodo sprejeli ali ne.
Ljudje čisto prehitro obupajo, še prej, predno obupajo, pa prenesejo krivdo na vse druge, samo sami vase ne pogledajo. Če jim je tako lažje, prav. Pa naj živijo tako, dokler jih spet življenje ne spodkoplje.
