Duhovi preteklosti

Zadnje čase se mi vsakič, ko se imam fino in lepo pojavijo kakšni duhovi iz preteklosti.
V obliki oseb ali pa misli. Kot, da se počutim krivo, ker mi je fino in ker mi gre.
Ko srečam svoje bivše sodelavce, mi je prav tako s težkim srcem reci, da mi je super in da mi nič ne manjka. Ker oni še vedno mislijo, da ker imajo redno službo in dobijo tisto mizerno plačo, da so srečni. To, da že 3 dni nič ne delajo, to da niso nič napredovali, to da jih je vsak da isti, to....to je za njih sreča.
Meni se pa dogaja, vedno nekaj novega in ne, nisem propadla ne osebno ne finančno, ker sem dala odpoved in šla iz službe na svoje.
Žal mi je le toliko, ker nisem tega naredila že eno leto prej in ker nisem čuvala sebe in svoje zdravje. Ampak, vse je za nekaj dobro in tudi to je bilo za kaj. Ziher za to, da sem naredila faks in ziher zato, da sedaj še bolj uživam v tem kar sem.

Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

(Tone Pavček)

Danes  je umrl Tone Pavček. Ob njem smo zrasli in njegove pesmi so bile del našega otroštva.

Ob njegovi smrti lepijo na facebooku na zidove  njegove pesmi. Sedaj, ko berem pesmi, ki jih je pisal za odrasle, se mi zdijo tako polne in tako taprave. Kot da bi opisoval življenje slehernega, njegove boje s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Kot da bi vsakemu posebej pogledal v srce in misli naših src zlil v pesmi.

Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdecice cez eno in drugo lice.

A ce ne prideš ne prvic, ne drugic
do krova in pravega kova
poskusi: vnovic
in zopet
in znova.

Tone Pavček

 Ta misel bo danes za konec...ko se pojavijo duhovi iz preteklosti in ko dvomiš ali si naredil prav ali ne. Ko se se odločil, si šel na pot. Pot naj vodi misel Toneta Pavčka: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Včeraj, ko sem še zvečer premišljevala o tem, ali sem lahko v družbi ljudi, ki so načeloma srečni odkrita in povem, da mi je dobro, sem se odločila, da se ne bom ozirala na njih, da ne bom tlačila svoje sreče in se delala povprečno. Sem to kar sem zaradi tega, ker to kar sem, sem naredila sama. In zakaj ne bi priznala, da sem dobro, če sem? Naj bom zamorjena in črnogleda? Ne, ker nisem in ker verjamem v prihodnost.

"Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence."
Tone Pavček