Nič ni narobe, če opaziš, da ima tvoj pes težavo. Problem pa je, če si ne priznamo, da je ta težava postala čedalje večja in mi nič ne naredimo.
Tipičen primer teževe, ki postane največji problem v življenju s psom je agresija do drugih psov.
Če se psu ne pove kaj se sme in kaj ne, slej kot prej postane kralj ne samo doma, med člani svojega kardela, ampak tudi do ostalih psov.
Ko prvič zaranči, je človek presenečen in ne naredi nič. Ko prvič ugrizne, smo v šoku in spet ne naredimo nič. Potem se začnemo izogibat psom. Ampak ali je to življenje? Da se celo življenje izogibaš, da celo življenje živiš v strahu? Ne, to ni življenje, to je muka.
Ampak, če si dovolj zgodaj priznaš in če ti predvsem v šolah nehajo govorit, da bo to minilo, se lahko veliko reši in lahko se življenje začne odvijat tako, kot si si želel. Da bi se s svojim psom imel lepo in da bi ga lahko vsepovosd imel s seboj.
Tak je bil tudi tale pes...izogibali so se psom, izogibali vsem. Hodili skoraj da po samotnih poteh...zakaj? Ker jim v šoli niso znali pomagati.
Po nekaj mesecih dela, se je danes zgodilo to:
Pes se je začel igrat!
Problematične pes, se ne rešuje v skupinah. S problematičnimi psi je potrebno delat najprej individualno. Potem motnje dodajat. Vse se prilagaja psu, bolj kot psu pa lastniku. Ko sta oba pripravljena se pridruži skupini. Pa čeprav je na začetku samo tam. Nikoli se ga ne izolira, nikoli se mu ne prepove ali se mu ne odreka stikov z ostalimi. Tisto kar ne moreš imeti je najslajše. Ko prenese vse to, se ga da med pse, da dela z njimi, da se giblje z njimi. In ko je čas, preskoči iskrica, pes postane spet pes in človek si lahko oddahne.
Nemogoče....res je, če se čaka ne vem kako dolgo in če pes v tem vedenju vedno le tega potrdi.
Mogoče, ja če si priznaš napako in če poiščeš pomoč tam, kjer znajo s takimi psi. Ja, vse se da, če je dovolj zgodaj.
Tipičen primer teževe, ki postane največji problem v življenju s psom je agresija do drugih psov.
Če se psu ne pove kaj se sme in kaj ne, slej kot prej postane kralj ne samo doma, med člani svojega kardela, ampak tudi do ostalih psov.
Ko prvič zaranči, je človek presenečen in ne naredi nič. Ko prvič ugrizne, smo v šoku in spet ne naredimo nič. Potem se začnemo izogibat psom. Ampak ali je to življenje? Da se celo življenje izogibaš, da celo življenje živiš v strahu? Ne, to ni življenje, to je muka.
Ampak, če si dovolj zgodaj priznaš in če ti predvsem v šolah nehajo govorit, da bo to minilo, se lahko veliko reši in lahko se življenje začne odvijat tako, kot si si želel. Da bi se s svojim psom imel lepo in da bi ga lahko vsepovosd imel s seboj.
Tak je bil tudi tale pes...izogibali so se psom, izogibali vsem. Hodili skoraj da po samotnih poteh...zakaj? Ker jim v šoli niso znali pomagati.
Po nekaj mesecih dela, se je danes zgodilo to:
Nemogoče....res je, če se čaka ne vem kako dolgo in če pes v tem vedenju vedno le tega potrdi.
Mogoče, ja če si priznaš napako in če poiščeš pomoč tam, kjer znajo s takimi psi. Ja, vse se da, če je dovolj zgodaj.
