Starost je nekaj, kar nikomur ne uide. Tudi našim psom. Za Ajšiko sedaj res lahko že rečem, da je stara gospa Stara je 11 let in 8 mesecev, kar je za nemca veliko, sploh pa za tako ogromno psico, kot ona je.
Zdravje pač ni več njen najboljši prijatelj in že od prejšnjega tedna se kregam z njeno prebavo. Drisko smo upam, da odpravili, briketkov še ne je, zato ima pač hotel s petimi zvezdicami in dvakrat na dan kuhano hrano. To je tisto najmanj, kar ji lahko dam. Konec koncev imam sedaj malo več časa, da ji skuham piščančka in rižek.
Njene nogice so tiste, pri katerih pa ni več poti nazaj. Pozna se ji pri hoji čedalje bolj. Ampak ne, ona mirno hodi. Počasi, če vržeš Bajki palčko pa zelo hitro teče.
Danes smo izkoristile lep dan za skoraj eno urni sprehod, torej lahko rečem, da je moja stara gospa še vedno fit. Saj je, še vedno gre vsak dan za najmanj 45 minut na sprehod, kar je v njenih letih veliko. In to gre celo dvakrat. Pač ji sledim in če je dan, ko bi hodila več, ji seveda ustrežen in hodim za njo.
Je pa roko na srce vsak dan, nov dan, novo veselje in nova skrb. Bo ok? Kaj če je to zadnji, kaj če ....se trudim, da sem pozitivna, pa vseeno, dejstvo je, da nihče ni večen in tudi ona ni. Zato vsakič, ko res ornk šepa pomislim, da ni to konec.
Najtežje pri starejšem psu je to, da so oni še vedno polni energije, življenja, oni kar še vse bi. Sicer bolj počasi. Razen palčke, to bi pa še vedno takoj in na polno.
Danes sem občudovala barve jeseni. Tako lepe so, tako polne življenja, tako ti pustijo vtis, tako rad se jih spomniš. Tako kot pes v jeseni življenja. Vsako podrobnost, vsak gib, dih, koketiranje, valjanje, vse...
Barve jeseni...
Barve jeseni... tako lepe in tako zavedujoče konca.
Točno se ve kam pelje pot in kje se konča.
Lahko le vsak dan posebej, v vsej veličini in z največjim užitkom uživaš. Ni časa za žaslot, ni časa za obžalovanje. Niti ni čas za neke velike poteze. Čas je le za užitek.
Velika pot ni težka za tiste, ki ničemur ne dajejo prednosti. Ko ne čutimo ne ljubezni ne sovraštva, vse postane jasno in nezastrto (seng-t`san)
Zdravje pač ni več njen najboljši prijatelj in že od prejšnjega tedna se kregam z njeno prebavo. Drisko smo upam, da odpravili, briketkov še ne je, zato ima pač hotel s petimi zvezdicami in dvakrat na dan kuhano hrano. To je tisto najmanj, kar ji lahko dam. Konec koncev imam sedaj malo več časa, da ji skuham piščančka in rižek.
Njene nogice so tiste, pri katerih pa ni več poti nazaj. Pozna se ji pri hoji čedalje bolj. Ampak ne, ona mirno hodi. Počasi, če vržeš Bajki palčko pa zelo hitro teče.
Danes smo izkoristile lep dan za skoraj eno urni sprehod, torej lahko rečem, da je moja stara gospa še vedno fit. Saj je, še vedno gre vsak dan za najmanj 45 minut na sprehod, kar je v njenih letih veliko. In to gre celo dvakrat. Pač ji sledim in če je dan, ko bi hodila več, ji seveda ustrežen in hodim za njo.
Je pa roko na srce vsak dan, nov dan, novo veselje in nova skrb. Bo ok? Kaj če je to zadnji, kaj če ....se trudim, da sem pozitivna, pa vseeno, dejstvo je, da nihče ni večen in tudi ona ni. Zato vsakič, ko res ornk šepa pomislim, da ni to konec.
Najtežje pri starejšem psu je to, da so oni še vedno polni energije, življenja, oni kar še vse bi. Sicer bolj počasi. Razen palčke, to bi pa še vedno takoj in na polno.
Danes sem občudovala barve jeseni. Tako lepe so, tako polne življenja, tako ti pustijo vtis, tako rad se jih spomniš. Tako kot pes v jeseni življenja. Vsako podrobnost, vsak gib, dih, koketiranje, valjanje, vse...
Barve jeseni...
Velika pot ni težka za tiste, ki ničemur ne dajejo prednosti. Ko ne čutimo ne ljubezni ne sovraštva, vse postane jasno in nezastrto (seng-t`san)
