V soboto zvečer božam Ajško in zatipam čisto trde zadnje seske. Mi je kar slabo postalo. Pretipam celo, pridem do vrata, totalno povečane bezgavke. Kar tema mi je padla na oči. Končno se je pozdravila, spet je stara Ajška, sedaj pa to. Seveda se mi je takoj odvilo - rak na seskih, konec. Najprej kar je bilo....ne no, ne sedaj, ko ima spet iskrice v očeh, ko spet poje vse kar najde, ko spet fehta za hrano, ko spet...ne sedaj.
Nasledja misel je bila...ne, ne bom egoist, ne bom čakala da jo boli, ker Ajša pokaže takrat, ko je res že hudo. Kaj če je že hudo pa mi tega ne pokaže, kaj če jo že boli, pa ve, kako sem vesela, ko jo vidim tako živo. Kaj če....Vedela sem, da bo do ponedeljka še cel dan, zato sem probala biti pozitivina in uživat ob njej. Ko je v soboto prišla k meni in se ulegla v posteljo, sem ugasnila vse in se stisnila k njej. Nisem hotela pomislit, kaj če je to najina zadnja noč, pa vseeno me je spreletelo, kaj če. Dobesedno mi je bilo slabo in če bi se odlepila od nje in šla do wc-ja, bi verjetno res bruhala. Tako pa sem se zvila k njej v žličko, tako kot spive le midve in sem/sva zaspale. Še prej, predno sem zaspala, sem premišljevala...Bajka si vedno pri meni, pa vseeno, ko pride Ajša se mi zdi tako, kot da sedaj sem pa varna, sedaj se mi ne bo zgodilo nič in lahko zaspim. Kot da, ko pride ona, posrka vase vse moje skrbi.
Zjutraj je prišel vet in mi je polepšal dan - ni rak, niso seski, ampak ima povečane vse bezgavke. V tisti agoniji, da je konec nisem pomislila, da se mora nekje poznati. Najprej skoraj 3 tedne boja z drisko in boleznijo prebavnega trakta. Antibiotiki, probiotiki...končno malo bolje in že nogica. Spet antibiotiki, spet vse živo. Punca je stara skoraj 12 let in ne, njeno telo ne more kar tako vsega brez poseldic požret.
Baje bo bolje v enem tednu - veta držim za besedo in če ne bo v petih dneh bolje, bom žalostna in ko sem žalostna Ajška poskrbi, da žalost nime.
Prešnji teden sem ji naročila ovčji koži, da bo spala na toplem. Njeno najljubše ležišče je na stopnica, ampak tam je pozimi mraz in to ni dobro za njene sklepe. Ovčka je prišla, a Ajška ni šla gor. Kot da na belo pa ne gre, da je ne umaže. Ok, sem naročila še črno. In sedaj je gor.
Bela je pri meni, da stopim na toplo. No, na njej je muc, ki je prvi spoznal kaj ovčka je. Pa tudi Ajšika sedaj spi na njej. Lubica moja !
Nasledja misel je bila...ne, ne bom egoist, ne bom čakala da jo boli, ker Ajša pokaže takrat, ko je res že hudo. Kaj če je že hudo pa mi tega ne pokaže, kaj če jo že boli, pa ve, kako sem vesela, ko jo vidim tako živo. Kaj če....Vedela sem, da bo do ponedeljka še cel dan, zato sem probala biti pozitivina in uživat ob njej. Ko je v soboto prišla k meni in se ulegla v posteljo, sem ugasnila vse in se stisnila k njej. Nisem hotela pomislit, kaj če je to najina zadnja noč, pa vseeno me je spreletelo, kaj če. Dobesedno mi je bilo slabo in če bi se odlepila od nje in šla do wc-ja, bi verjetno res bruhala. Tako pa sem se zvila k njej v žličko, tako kot spive le midve in sem/sva zaspale. Še prej, predno sem zaspala, sem premišljevala...Bajka si vedno pri meni, pa vseeno, ko pride Ajša se mi zdi tako, kot da sedaj sem pa varna, sedaj se mi ne bo zgodilo nič in lahko zaspim. Kot da, ko pride ona, posrka vase vse moje skrbi.
Baje bo bolje v enem tednu - veta držim za besedo in če ne bo v petih dneh bolje, bom žalostna in ko sem žalostna Ajška poskrbi, da žalost nime.
Bela je pri meni, da stopim na toplo. No, na njej je muc, ki je prvi spoznal kaj ovčka je. Pa tudi Ajšika sedaj spi na njej. Lubica moja !
