Prehitra odločitev je na koncu eno veliko sranje

Imeli bi kužka! Pa ga imejmo. V današnjih dneh res ni več problem dobiti psa. Če ga hočeš danes, ga lahko dobiš tudi danes. Le nekaj denarja moraš imeti pri sebi in ga dobiš.
Če si malo bolj premišljen, si vzameš čas in iščeš psa, ki ga želiš.
Potem psa dobiš in si v sedmih nebesih. Če noč ali dve padeš v pekel, ko spoznaš, da nič ne spiš in da je to samo garanje.
Če nisi dosleden se nič ne izboljša ampak samo stopnjuje in kmalu imaš vsega poln kufer.
Zakaj se že odločaš za psa, če nisi pripravljen na vso to sranje in če nimaš niti volje, še manj pa časa, da bi se ukvarjal z njim. A da bi se čemu odrekel....a zaradi psa...ja, to pa ne!
Spet poslušam o tem, kako so psi grozni, kako nič ne ubogajo, kako nič ne zaleže. Ko jih poslušam in opazujem vidim v njih točen odraz tega kar mi govorijo. Točno taki so oni. Nimajo prav nobene vztrajnosti, prav nobene volje, še manj odločnosti. Jemati psa kot igračko in misliti, da če mu enkrat rečeš, da bo vedel....burleska, ki se spremeni v nočno moro.
Imeti psa pomeni za začetek malo pozabiti nase in se posvetiti psu. Šele ko smo se sposobi spremeniti in se odreči delčku nečesa, bomo lahko poskrbeli za psa tako, da bomo lahko kasneje dobili vse nazaj in uživali z njim.

Delam

Ko piješ v soboto prvo kavo ob 17.33, potem lahko rečeš - delam.
Ne, nisem prespala dneva, ampak sem ga predelala. Ob 8.30 se je začelo vse skupaj, trajalo skoraj ob 13.40, se nadaljevalo ob 15 in končalo malo čez 4. Potem pa še moji dve in ....za kavo imaš čas ob 17.33.
Naj jamram? Ma kje!!
Meni je fino. Predvsem pa uživam v tem kar sem in da delam to, kar delam.

Odvalil se mi je kamen od srca

V soboto zvečer božam Ajško in zatipam čisto trde zadnje seske. Mi je kar slabo postalo. Pretipam celo, pridem do vrata, totalno povečane bezgavke. Kar tema mi je padla na oči. Končno se je pozdravila, spet je stara Ajška, sedaj pa to. Seveda se mi je takoj odvilo - rak na seskih, konec. Najprej kar je bilo....ne no, ne sedaj, ko ima spet iskrice v očeh, ko spet poje vse kar najde, ko spet fehta za hrano, ko spet...ne sedaj.
Nasledja misel je bila...ne, ne bom egoist, ne bom čakala da jo boli, ker Ajša pokaže takrat, ko je res že hudo. Kaj če je že hudo pa mi tega ne pokaže, kaj če jo že boli, pa ve, kako sem vesela, ko jo vidim tako živo. Kaj če....Vedela sem, da bo do ponedeljka še cel dan, zato sem probala biti pozitivina in uživat ob njej. Ko je v soboto prišla k meni in se ulegla v posteljo, sem ugasnila vse in se stisnila k njej. Nisem hotela pomislit, kaj če je to najina zadnja noč, pa vseeno me je spreletelo, kaj če. Dobesedno mi je bilo slabo in če bi se odlepila od nje in šla do wc-ja, bi verjetno res bruhala. Tako pa sem se zvila k njej v žličko, tako kot spive le midve in sem/sva zaspale. Še prej, predno sem zaspala, sem premišljevala...Bajka si vedno pri meni, pa vseeno, ko pride Ajša se mi zdi tako, kot da sedaj sem pa varna, sedaj se mi ne bo zgodilo nič in lahko zaspim. Kot da, ko pride ona, posrka vase vse moje skrbi.

Zjutraj je prišel vet in mi je polepšal dan - ni rak, niso seski, ampak ima povečane vse bezgavke. V tisti agoniji, da je konec nisem pomislila, da se mora nekje poznati. Najprej skoraj 3 tedne boja z drisko in boleznijo prebavnega trakta. Antibiotiki, probiotiki...končno malo bolje in že nogica. Spet antibiotiki, spet vse živo. Punca je stara skoraj 12 let in ne, njeno telo ne more kar tako vsega brez poseldic požret.
Baje bo bolje v enem tednu - veta držim za besedo in če ne bo v petih dneh bolje, bom žalostna in ko sem žalostna Ajška poskrbi, da žalost nime.

Prešnji teden sem ji naročila ovčji koži, da bo spala na toplem. Njeno najljubše ležišče je na stopnica, ampak tam je pozimi mraz in to ni dobro za njene sklepe. Ovčka je prišla, a Ajška ni šla gor. Kot da na belo pa ne gre, da je ne umaže. Ok, sem naročila še črno. In sedaj je gor.
Bela je pri meni, da stopim na toplo. No, na njej je muc, ki je prvi spoznal kaj ovčka je. Pa tudi Ajšika sedaj spi na njej. Lubica moja !

Nekdo zastruplja pse

Današnji naslov v Slovenskih novicah http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/psi-zastrupljeni-locani-prestraseni.html.
Ni prav, da se to dogaja. Po drugi strani pa..a je kaj čudnega????
Lastniki psov smo - ja, tudi jaz sem lastnica dveh psic - res čudni. Vsi bi radi imeli zlavfane pse, po drugi strani pa težimo, če nas kdo grdo gleda, ker psi lavfajo povsod.
Ni ga lastnika psa, ki enrkat  pozabi pobrati kakec. Ni ga lastnika, ki ne spusti psa na travnik, ni ga lastnika, ki mu pes vsaj enkrat ni ušel v visoko travo.....naj naštevam naprej?

Je kaj čudno, če nas imajo lastniki zemljiš dovolj in nastavijo strup? Ne, ker vem, da lahko določene travnike dobesedno nehajo kosit, ker je bolje to, kot pa ogrožat zdravje njihovih krav.
Kdo je kriv? Mi, vsak posebej in vsi skupaj.
Po drugi strani pa..Čedalje več je uradnih ali neuradnih sprehajalcev psov, ki peljejo po tri, štiri ali več psov naenkrat na sprehod, ki jih spustijo, -  kako je to odgovorno, ne bm -  na bližnjem travniku, da se igrajo in se zdivjajo. Eni lavfajo kot nori, drugi koplejo luknje, tretjo jedo travo, četrti...
Naekrat na travniku imeti enega psa, dva ali pa gručo psov, ki divajajo in uničujejo travnik pač ni isto. In potem bi ti, ki s tem služijo denar radi, da jim občina zgradi pasje parke. A da bi pa sami del zaslužka dali zato, da bi si najeli travnik, ga ogradili in skrbeli zanj in bi tam spuščali pse, ne to pa ne. To je pa strošek. In halo...kako obdražti travo, če gor vsak dan ščijejo in serjejo in ko divjajo mečejo ven travno rušo???? Na svojem ne, na tujem pa lahko?

In potem se čudijo, da jih imajo kmetje dovolj in nastavijo strup? Sami so krivi. Na žalost pa nastradajo psi.

Ta novi ta mali

Nove igralne urice so vedno veselje, saj pomenijo mladičke. Mladički pa vedno prineseljo tako posebno, pocukrano veselje. Tudi tile so ga. Sploh ker imam v skupini toliko različnih pasem.

 Tri glavne babe

Posrečena mešanka ;)

Nemka še ni dvignila do konca ušeska, tako luštkani so takrat.

Buhtelj od labija. Dobesedno ga buhtelj opriše ;)

Dogica pe ni pokazal vsega česar je zmožen. Komaj čakam, ko bo začel nabirat kroge.

Luštni so in luštno se imamo. Upam, da nam bo vreme služilo.

Milo na obisku

Ker je bila Milotova lastnica službeno odsotna je Milo prespal pri nas. Prišel je že dopoldne in kmalu je šel na sprehod z Ajšo in Bajko. Milo se ima že od nekdaj rešpekt pred njima, saj sta mu takoj povedale, da pač ne bo on tisti, ki bo tu glavni. Predvsem pa mu je Bajka pokazala, da zna tudi ona teci in ga lahko ulovi. Zato mu sprehodi z njima ne dišijo najbolj. Saj ne more delati tistega kar hoče, ker ga imata stalno pod kontrolo. No, to misli le on.
Ajša in Bajka pač hodita svojo pot in se res ne sekirata kdo gre z nami. Sploh pa če se pes noče igrati, ga ignorirata tudi onidve.

Milo ni mogel tudi sedeti zraven Bajke - pa mu res čisto nič ne naredi, celu lubčka mi je dala :)

Zraven njiju ima fantastičen odpoklic.

Ignoranca čez vse tri sprehode.

Ga je pa mikala hosta okoli nas...tako bi šel, pa ni smel.

Zjutraj je šel domov in verjetno spi in sanja o tem, kaj vse bi lahko v tem gozdu ujel.

Duhovi preteklosti

Zadnje čase se mi vsakič, ko se imam fino in lepo pojavijo kakšni duhovi iz preteklosti.
V obliki oseb ali pa misli. Kot, da se počutim krivo, ker mi je fino in ker mi gre.
Ko srečam svoje bivše sodelavce, mi je prav tako s težkim srcem reci, da mi je super in da mi nič ne manjka. Ker oni še vedno mislijo, da ker imajo redno službo in dobijo tisto mizerno plačo, da so srečni. To, da že 3 dni nič ne delajo, to da niso nič napredovali, to da jih je vsak da isti, to....to je za njih sreča.
Meni se pa dogaja, vedno nekaj novega in ne, nisem propadla ne osebno ne finančno, ker sem dala odpoved in šla iz službe na svoje.
Žal mi je le toliko, ker nisem tega naredila že eno leto prej in ker nisem čuvala sebe in svoje zdravje. Ampak, vse je za nekaj dobro in tudi to je bilo za kaj. Ziher za to, da sem naredila faks in ziher zato, da sedaj še bolj uživam v tem kar sem.

Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

(Tone Pavček)

Danes  je umrl Tone Pavček. Ob njem smo zrasli in njegove pesmi so bile del našega otroštva.

Ob njegovi smrti lepijo na facebooku na zidove  njegove pesmi. Sedaj, ko berem pesmi, ki jih je pisal za odrasle, se mi zdijo tako polne in tako taprave. Kot da bi opisoval življenje slehernega, njegove boje s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Kot da bi vsakemu posebej pogledal v srce in misli naših src zlil v pesmi.

Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdecice cez eno in drugo lice.

A ce ne prideš ne prvic, ne drugic
do krova in pravega kova
poskusi: vnovic
in zopet
in znova.

Tone Pavček

 Ta misel bo danes za konec...ko se pojavijo duhovi iz preteklosti in ko dvomiš ali si naredil prav ali ne. Ko se se odločil, si šel na pot. Pot naj vodi misel Toneta Pavčka: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Včeraj, ko sem še zvečer premišljevala o tem, ali sem lahko v družbi ljudi, ki so načeloma srečni odkrita in povem, da mi je dobro, sem se odločila, da se ne bom ozirala na njih, da ne bom tlačila svoje sreče in se delala povprečno. Sem to kar sem zaradi tega, ker to kar sem, sem naredila sama. In zakaj ne bi priznala, da sem dobro, če sem? Naj bom zamorjena in črnogleda? Ne, ker nisem in ker verjamem v prihodnost.

"Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence."
Tone Pavček

Snobovstvo, počlovečenje ali nuja

 

Obleke za pse. Palerine, plaščki, flisi, čeveljčki, gamaše in kaj še vse, česar ne vem. 

Tudi sama sem bila do pred treh let mnenja, da to pa res ni potrebno, da je to le neko snobovstvo. Pa je šla Ajšika na operacijo in je bilo potrebo zaščitit rano. Palerina je bila prava stvar. Po prvem dežju, jo je dobila tudi Bajka. Prej sem porabila pol ure, da sem ju zbrisala, pa sta bile še vedno mokre. Da o umazaniji niti ne govorim. Kolikokrat sem prala brisače, sem nehala štet. Sedaj, pridemo domov, slečemo palerine, obrišemo glavo in rep, vse štiri tačke in gremo not.

Današnji dež je popoldne zamenjal sneg. Lani sem Ajški kupila flis, Bajki copatke. Flis zato, ker je že v letih in jo zebe. Težko je iz zakurjene hiše priti na minus. Mi se oblečemo, obujemo, damo gor kapo in šal, pa še jamramo, da nas zebe. Pes naj pa to vse trpi? No, Ajška ne, zato ima flis. Zakaj bi se mi prehladila?
Čeveljčke ima Bajka zvečer, ko gre po pločnikih na sprehod. Sol na cestah je polna kemičnih snovi, na katere pasje blaznice niso navajene in se ne navadijo.

Dobro, da je danes nehalo snežiti, ker 10 dni nazaj smo se še kopali, danes pa plahte snega.
Pasje obleke - snobovstvo, počlovečenje ali nuja?
Ja, dejstvo, da obstajajo ljudje, ki imajo psa zaradi statusa ali zato, da imajo status. Njihovi psi niso oblečeni v uporabna, ampak v snobovska lepa in pregrešno draga oblačila.
Počlovečenje, ko smo sprejeli psa v svojo sredino, smo ga počlovečili. Če ga imamo notri je prav, da poskrbimo, da je suh in da ga zunaj ne zebe. Sploh, ko govorimo o starem psu.
Nuja - jaz pravim da.
Ko sem imela pred skoraj 14-timi dnevi doma tri pse in je lilo kot iz škafa, sem vse tri in sebe oblekla v palerino in smo šle.
Prišle domov, se slekle in suhe odšle not. Snobovstvo, ne sploh ne. Samo koristi, ki jo zaradi palerin imam.
Sama prisegam na Hurtto, ker ima res funkcionalne stvari. Tudi tečajnikom jo priporočam in če je potrebno kdaj prepričat kakšnega partnerja v smotrnost nakupa, sem vedno za.
Oblecite pse v palerine ali plaščke, ker tudi mi ne gremo v cunjicah in brez dežnika ven.
Če je pes lahko najboljši človeški prijatelj, je lahko tudi malo počlovečen in zato oblečen.

Pšttt, spiva

Muc in Bajka sta definitivno podobna en drugemu, saj se oba rada stiskata k nekomu. Če ne k meni, pa en k drugemu. Od kar je mrzlo, pa to počneta še bolj vneto

Pšttt, spita :)

Ko Bajka vzgaja

Na individualnih urah se mi velikokrat pridruži Bajka. Ni čudno da se po njej imenuje šola, saj točno ve kako se mora ob kakšnem psu obnašat. Danes sva šle na sprehod z enim prijetnim kratkohlačnikom, ki počasi trka v svet odraslih. Mali je takoj razumel, da se pač z odraslimi psičkami ne igra isto kot z vrstnicami.

Piščanc mali, še celo življenje je pred njim in polno takih psičk kot je Bajka bo še srečal. Upam, da mi je dala popotnico za v svet, da bo vedel kako se dela z njimi.
Srečno mali v svetu odraslih!

Snifkoti

Snifači je skupina psov, ki se uči sledenja. Dobro nam gre. Psi si postali že pravi đankiji.

Kaj tako vneto čakajo? Njih, da naredijo in se gredo lahko zadet ;)

Umetniški vtis je najvažnejši. In če se začne že pri štartnem količku....se ne konča nikoli.

Za spomlad že vem kaj bom...Dala bom vsakemu nožič in vrečko, in naj spotoma, ko polagajo še regrat nabirajo - itak celo jesen vadijo.
Vesela sem, ker neglede na pasmo psi uživajo. Pa je to nemc, labi, šelti, nizozemc, beagle ali pa bulterier in mešanka. Vsi so padli not in vsi snifajo. Ja, dober snif se daleč sliš in mi imamo dobrega ;)
Kako vemo? Ker, ko jih spustimo, da se igrajo naredijo to:

Namesto, da gredo v igro, nose na tla in snifat:)
Šele, ko smo šli na sprehod, so se igrali in začeli noret.

Po tolkih salamcah in norenju se voda prileže.

Danes je bila spuščena tudi Saya, saj bi bila lahko že prej, pa je Ines tista, ki pravi, da ne. Danes ji nismo dali možnosti, da ne bi rekla ne, ker se je kar začela igrat, in se je igrala.

Kaj psu signalizira s svojim vedenjem lastnik in kako na psa vpliva čustveno stanje lastnika, je težko opisati. Treba ga je doživeti.
Ko se sprosti človek in neha slabo misliti, se pes sprosti in začne uživat.

Spet sončna sobota

Vreme nas kar razvaja s sončkom. Res, da ni več toplo, ampak na sončku je prav luštno. Malo bolj se oblečeš in je. Dopoldanske šole so se izkazale za dobro potezo. Psi imajo čisto drugačno energijo, ljudje pa tudi. Danes smo imeli šolo taveliki. Smo na sredini tečaja in samokontrola bo samo čedalje večja. Nekaterim še ne gre najbolje, nekateri so že skoraj fantastični.
Smo po imeli nesrečo pri delu. Psi so hitri in so spodkopali enega lastnika. Ni bilo lepo, sploh pa ne njemu, ko mu je zmanjkalo zraka in se mu je še nekaj časa malo vrtelo. Tudi to je del življenja. Vsakega spodnese. Ma je bolje da te pes, kot pa življenje ;)

Po šoli, je bilo že prijetno toplo, zato sem spremenila načrt in šla domov po psici. Sprehod, po prijetnem sončku, je res nekaj kar se ne sme zamudit.
Ajškina rana na nogici se zdravi. Sicer počasi, ampak se.

Vedno me fascinirajo psi. Lahko so poškodovani, lahko imajo odprte rane, lahko imajo drisko, lahko....ampak so vedno dobre volje, vedno pripravljeni na žur. Ne pa ljudje. Nič jim ne manjka, pa se samo nekaj pritožujejo in iščejo razloge za biti tečen in nesrečen. Če bi se malo zgledovali po živalih, bi imeli vedno vsaj delček nasmeha na ustih.

Postala sem si že samopredvidljiva. Vsak letni čas hodim gledat ista drevesa, ista grmovja, iste stvari. Vsako leto znova se mi pokažejo v drugačni luči. Danes sem iskala drevo, ki sem ga našla spomladi, ni ga več, padel je in se raztreščil na male koščke.

Ta plezalka me vedno, ne glede na to, je na borovcu, lesenem kandelabru, grmovju ali pa kjerkoli, očara. Lepa rdeča, ko jo obsije sonce, je prav krvavo rdeča.

Take umira že par let. Prav nihče se ga ne dotakne. Čaka na svoj konec, tako kot ga je dočakal tisti, ki je bil par metrov stran.
Najbolj me fascinira to, da se ga tudi te ovijale ne primejo. Dobesedno samcat in sam je sredi dreves in grmovja. Tu, lahko potegnem vzporednice z ljudmi. Koliko jih je sredi vsega samih in osamljenih. Zato ker niso takšni kot ostali? Kdo pa določa kaj je prav in kaj narobe. Če ne probaš, ne moreš vedeti te bodo sprejeli ali ne.
Ljudje čisto prehitro obupajo, še prej, predno obupajo, pa prenesejo krivdo na vse druge, samo sami vase ne pogledajo. Če jim je tako lažje, prav. Pa naj živijo tako, dokler jih spet življenje ne spodkoplje.

Njena energija me vedno potgne za seboj. Ona bi vedno bila za akcijo. Ne glede na to, je sonce, dež ali pa megla. Zunaj na polno, doma, kot da je ni. No, saj je imela najboljšo učiteljico na svetu

Bučka moja! BU :)

Dobronamerne besede človeka, ki se ne ravna po njih, so prav tako jalove kakor ljubek cvet izbrane barve, a brez vonja (Iz knjiga "Dhammapada:Wisdom of the Buda")

Agresijo se da odpravit, če si dovolj zgoden

Nič ni narobe, če opaziš, da ima tvoj pes težavo. Problem pa je, če si ne priznamo, da je ta težava postala čedalje večja in mi nič ne naredimo.
Tipičen primer teževe, ki postane največji problem v življenju s psom je agresija do drugih psov.
Če se psu ne pove kaj se sme in kaj ne, slej kot prej postane kralj ne samo doma, med člani svojega kardela, ampak tudi do ostalih psov.
Ko prvič zaranči, je človek presenečen in ne naredi nič. Ko prvič ugrizne, smo v šoku in spet ne naredimo nič. Potem se začnemo izogibat psom. Ampak ali je to življenje? Da se celo življenje izogibaš, da celo življenje živiš v strahu? Ne, to ni življenje, to je muka.
Ampak, če si dovolj zgodaj priznaš in če ti predvsem v šolah nehajo govorit, da bo to minilo, se lahko veliko reši in lahko se življenje začne odvijat tako, kot si si želel. Da bi se s svojim psom imel lepo in da bi ga lahko vsepovosd imel s seboj.
Tak je bil tudi tale pes...izogibali so se psom, izogibali vsem. Hodili skoraj da po samotnih poteh...zakaj? Ker jim v šoli niso znali pomagati.
Po nekaj mesecih dela, se je danes zgodilo to:

Pes se je začel igrat!

Problematične pes, se ne rešuje v skupinah. S problematičnimi psi je potrebno delat najprej individualno. Potem motnje dodajat. Vse se prilagaja psu, bolj kot psu pa lastniku. Ko sta oba pripravljena se pridruži skupini. Pa čeprav je na začetku samo tam. Nikoli se ga ne izolira, nikoli se mu ne prepove ali se mu ne odreka stikov z ostalimi. Tisto kar ne moreš imeti je najslajše. Ko prenese vse to, se ga da med pse, da dela z njimi, da se giblje z njimi. In ko je čas, preskoči iskrica, pes postane spet pes in človek si lahko oddahne.

Nemogoče....res je, če se čaka ne vem kako dolgo in če pes v tem vedenju vedno le tega potrdi.
Mogoče, ja če si priznaš napako in če poiščeš pomoč tam, kjer znajo s takimi psi. Ja, vse se da, če je dovolj zgodaj.