Ultimati so čisto fajn stvar. Jih imam rada, ker jim kljubujem.
Včasih, so pa tako, kot da bi bili napovedani, samo nihče nima jajc, da ga izreče.
Kdaj sem že slutila kaj bo?
Spremembe v življenju so dobre za tiste, ki se ne bojijo. Jaz se ne, in tokrat kar verjaem, da se mi tole dogaja z namenom. Saj mi je bilo že veliko prej določeno, le izrekli niso.
Vse se ponavlja, čisto vse.....življenje se ciklično ponavlja, nekateri dogodki so še vedno v njem, nekateri odpadejo, da lahko pridejo drugi. Zato, le slabiči in nesposobneži jokajo za stvarmi, ki jih več ni. Ljudje...na ljudi se seveda da navežeš, sploh če si z njimi nekaj časa oz. če si primoran, kar v službi si, biti z njimi nekaj časa. Tisti, ki mislijo, da imaš v službi prijatelje, živijo v največji svoji zmoti. Oz. so tisti nesrečniki po lastni krivdi, ki so jim sodelavci vsa družbena interakcija poleg partnerja, ki jo v svojem življenju premorejo.
Za ljudmi se ne joče. Joče se samo za tistimi, ki so ti pustili pozitiven pečat v tvojem življenju. Te, se ciklično ne bodo vrnili. Slabi, pa pridejo in gredo, ker ji kroženje izvrže iz tvojega življenja. Čisto tako, kot stvari. Zato, mi v življenju ni žal za veliko stvarmi. Žal mi je, da komu nisem povedala ali pa mu pokazala, da ga imam rada. Žal mi je za kakšno stvarjo, da je nisem naredila. Žal pa mi je, da nisem bila to, kar jih je večina okoli nas. Hinavska, vase zagledana, egositična svinja. Saj to bi bila le za kak trenutek. Ker ne živiš za druge, živiš zase. In če to nisi, obremenjuješ samo sebe. Zato....naj traja dokler traja, potem pa...vzdihneš, malo zadržiš in izdihneš. Dvigneš glavo in greš.
Točno tako...pusti nek traje....
Včasih, so pa tako, kot da bi bili napovedani, samo nihče nima jajc, da ga izreče.
Kdaj sem že slutila kaj bo?
Spremembe v življenju so dobre za tiste, ki se ne bojijo. Jaz se ne, in tokrat kar verjaem, da se mi tole dogaja z namenom. Saj mi je bilo že veliko prej določeno, le izrekli niso.
Vse se ponavlja, čisto vse.....življenje se ciklično ponavlja, nekateri dogodki so še vedno v njem, nekateri odpadejo, da lahko pridejo drugi. Zato, le slabiči in nesposobneži jokajo za stvarmi, ki jih več ni. Ljudje...na ljudi se seveda da navežeš, sploh če si z njimi nekaj časa oz. če si primoran, kar v službi si, biti z njimi nekaj časa. Tisti, ki mislijo, da imaš v službi prijatelje, živijo v največji svoji zmoti. Oz. so tisti nesrečniki po lastni krivdi, ki so jim sodelavci vsa družbena interakcija poleg partnerja, ki jo v svojem življenju premorejo.
Za ljudmi se ne joče. Joče se samo za tistimi, ki so ti pustili pozitiven pečat v tvojem življenju. Te, se ciklično ne bodo vrnili. Slabi, pa pridejo in gredo, ker ji kroženje izvrže iz tvojega življenja. Čisto tako, kot stvari. Zato, mi v življenju ni žal za veliko stvarmi. Žal mi je, da komu nisem povedala ali pa mu pokazala, da ga imam rada. Žal mi je za kakšno stvarjo, da je nisem naredila. Žal pa mi je, da nisem bila to, kar jih je večina okoli nas. Hinavska, vase zagledana, egositična svinja. Saj to bi bila le za kak trenutek. Ker ne živiš za druge, živiš zase. In če to nisi, obremenjuješ samo sebe. Zato....naj traja dokler traja, potem pa...vzdihneš, malo zadržiš in izdihneš. Dvigneš glavo in greš.
Točno tako...pusti nek traje....
