torek, 1. marec 2011

Ko misliš, da si že vse doživel

.......Ugotoviš, da nisi še nič doživel. Oziroma je vsako novo doživetje tako, da lahko rečeš, ja...res sem mislila, da sem že vse doživela, samo tole je pa prekašalo vse.
Razumem, da si vesel, ko dobiš psa. No, še predno ga dobiš, si vesel. Če greš ponj v tujino se ti postavlja še mnogo vprašanj. Najlažje je poklicat nekoga, za katerega veš, da naj bi vedel vse. In res, zgodil se je klic.
Tudi če človeka ne poznam, mu pač povem kar vem. Če pa človeka poznam, potem mu povem še toliko več.
In je bilo teh klicev, še predno je kuža prišel, kar nekaj. Razumem, da imaš vprašanja, razumem, da ne veš....amapk, nekatere odgovore bi pa vseeno človek moral vedeti.
Ko je bil kuža doma so klici sledili. Tudi obisk v šoli je bil nekaj najbolj običajnega.
Klici ob malo, no kar ornk pozni uri, pa iz trgovine....... Vse lepo in prav.
Vsaka stvar ima svojo mejo, ampak ker bo prišel k meni v šolo, naj bo to dodatna storitev.
Pa pride dan, ko je potrebno potrditi udeležbo.....aja, ej veš.....smo se odločili, da gremo nekam kjer delajo s klikerjem.

Jupi, že zelo dolgo me poznaš, že zelo dolgo poznaš moj način dela in že od kar me poznaš, veš, da ne klikam.
Upam, da ti bodo novi inštruktorji nudili suport ob enajstih zvečer, pa da bodo na voljo tolikokrat, kolikokrat jih boste rabili. Ne, njih se boste klicali, ker njih osebno ne pozante in jih ne upate klicati ob takih urah in za take neumnosti.

Ko človek res mislim, da je doživel že vse. Doživi še dodano vrednost vsega. Ljudlje so res samo še obešalniki za obleke, ker vse ostalno notri je le še njihov ego in lastna korist.