Lepo da imamo pasja zavetišča, saj s tem psom omogočimo, da jih spravimo s cest v varno okolje. Hkrati, pa psu, ki se ga lastnik naveliča omogočimo varen prehod v novo okolje. Če.....imamo pa v zavetiščih pse, ki so tam že zelo dolgo, več let. Imamo pse, ki so bolni, ki imajo kar nekaj zdravstvenih težav, ki vplivajo na njegovo življenje in predvse na njegove reakcije.
Je odgovorno takšnega psa dati v posvojitev? No, na to vprašanje ne bom odgovorila, ker si ne želim plaza očitkov in pripomb. Vsak pes ima svoje specifike, tako kot ljudje. Vsak pes ima svoje navade. Dobre in slabe. Problem so te, slabe. Kaj pomeni to, da se je nekaj let v zavetišču zabaval tako, da je grizel povodec in ni hotel spustiti? Kaj pomeni, da ni spuščal igrač, kaj pomeni, da je zagrabil za nogo.
Vse to se je dogajalo skoz in se dogaja tudi, ko gre pes v posvojitev. V zavetišču ga vozijo na sprehod, ga negujejo in tudi po potrebi vzgajajo. Pa vseeno so vedno ene in iste težave, ki se ne odpravijo - imenujejo jih mali problemi.
Potem pa ta kuža pride v nov dom, kjer ima več časa zanj, kot pa v zavetišču. In pri tem kužku vstrajajo da spusti povodec, vstrajajo da spusti igračo, vstrajajo,....pa ne ker je to kaprica, ampak ker če hočejo kam it, mora spustit. In ker se končno nekaj res zahteva od njega in ker to kar traja nastane velik problem. Ta problem se stopnjuje in.....
Potem ima a pes še kakšno telesno hibo, ki mu resno ovira življenje. Zaradi nje je v določenih primerih zelo omejen, celo tako, da zaradi nje odreagira burno, tako kot pes zna. Ja, lahko se to v zavetišču ne pokaže, kar je logično, saj se v zavetiščih ne odpeljejo na sprehod v urbano okolje, ker se izogibajo srečanj z neznanci, ker....
A ta pes je sedaj posvojen in teh napak je čedalje več. Te napake so takšne, ki se jih ne da spregledat. Ne da se jih popravit, saj se jih zaradi telesne hibe ne da. Hkrati je povzročitelj in hkrati ovira, a se ne da spremenit.
Je sploh odgovorno takšnega psa dati v posvojitev. Za moje pojme ni. Prvo kot prvo pes ni zdrav, drugo pa...pes ima polno nevarnih napakic, za katere se ve, da so lahko usodne. Torej odgovornost je tu na kom, ko se bo zgodilo, to kar se bo. Na strani posvojitelja. Na žalost ja. Realno gledano pa je kriv zavetišče, ker je takšnega psa dalo v posvojitev. Samo te odgovornosti se ne zavedamo in je zavetišča ne prevzamejo. In dokler je tako, bomo imeli zgodbe o prevaranih lastnikih posvojenih psov in bomo imeli zgodbe o ugrizih psov iz zavetišča.
Še noben pes, ki je bil ok ni prišel v zavetišče kar tako. 1 % je takšnih, ki jih umre lastnik. Vsi ostali so v zavetišču, ker se je nekaj zgodilo...če pa v zavetišču vedo, da ima pes male napakice, za katere vsak, ki malo ve o psih takoj ve, da bodo nastale velike če se jih ne popravi takoj. In ker je kuža v zavetišču nekaj let, se tega ne počne. Kdo je torej odgovoren? Lastnik....ja pa jade, krivo bi moralo biti zavetišče, ker je dalo v posvojitev takšnega psa.
Popoldne se je odvijal čisto drugače, zimske urice se končujejo in čas je, da se nekje pozna, da smo se kaj naučili.
Na žalost se nam je zgodila tudi nesreča, ki zelo boli. Najprej sem se ustrašila, da se je zlomil gleženj.
Dobro, da je zima in je zato voda ledena. Obkladki so bili takoj. Mislim pa, da bo vseeno poteben obisk urgence in slikanje, če je vse ok.
Hitro se zgodi nesreča. Koliko hitreje se lahko šele zgodi, če imamo psa, ki je zaradi telesne hibe tempirana bomba.
Je odgovorno takšnega psa dati v posvojitev? No, na to vprašanje ne bom odgovorila, ker si ne želim plaza očitkov in pripomb. Vsak pes ima svoje specifike, tako kot ljudje. Vsak pes ima svoje navade. Dobre in slabe. Problem so te, slabe. Kaj pomeni to, da se je nekaj let v zavetišču zabaval tako, da je grizel povodec in ni hotel spustiti? Kaj pomeni, da ni spuščal igrač, kaj pomeni, da je zagrabil za nogo.
Vse to se je dogajalo skoz in se dogaja tudi, ko gre pes v posvojitev. V zavetišču ga vozijo na sprehod, ga negujejo in tudi po potrebi vzgajajo. Pa vseeno so vedno ene in iste težave, ki se ne odpravijo - imenujejo jih mali problemi.
Potem pa ta kuža pride v nov dom, kjer ima več časa zanj, kot pa v zavetišču. In pri tem kužku vstrajajo da spusti povodec, vstrajajo da spusti igračo, vstrajajo,....pa ne ker je to kaprica, ampak ker če hočejo kam it, mora spustit. In ker se končno nekaj res zahteva od njega in ker to kar traja nastane velik problem. Ta problem se stopnjuje in.....
Potem ima a pes še kakšno telesno hibo, ki mu resno ovira življenje. Zaradi nje je v določenih primerih zelo omejen, celo tako, da zaradi nje odreagira burno, tako kot pes zna. Ja, lahko se to v zavetišču ne pokaže, kar je logično, saj se v zavetiščih ne odpeljejo na sprehod v urbano okolje, ker se izogibajo srečanj z neznanci, ker....
A ta pes je sedaj posvojen in teh napak je čedalje več. Te napake so takšne, ki se jih ne da spregledat. Ne da se jih popravit, saj se jih zaradi telesne hibe ne da. Hkrati je povzročitelj in hkrati ovira, a se ne da spremenit.
Je sploh odgovorno takšnega psa dati v posvojitev. Za moje pojme ni. Prvo kot prvo pes ni zdrav, drugo pa...pes ima polno nevarnih napakic, za katere se ve, da so lahko usodne. Torej odgovornost je tu na kom, ko se bo zgodilo, to kar se bo. Na strani posvojitelja. Na žalost ja. Realno gledano pa je kriv zavetišče, ker je takšnega psa dalo v posvojitev. Samo te odgovornosti se ne zavedamo in je zavetišča ne prevzamejo. In dokler je tako, bomo imeli zgodbe o prevaranih lastnikih posvojenih psov in bomo imeli zgodbe o ugrizih psov iz zavetišča.
Še noben pes, ki je bil ok ni prišel v zavetišče kar tako. 1 % je takšnih, ki jih umre lastnik. Vsi ostali so v zavetišču, ker se je nekaj zgodilo...če pa v zavetišču vedo, da ima pes male napakice, za katere vsak, ki malo ve o psih takoj ve, da bodo nastale velike če se jih ne popravi takoj. In ker je kuža v zavetišču nekaj let, se tega ne počne. Kdo je torej odgovoren? Lastnik....ja pa jade, krivo bi moralo biti zavetišče, ker je dalo v posvojitev takšnega psa.
Popoldne se je odvijal čisto drugače, zimske urice se končujejo in čas je, da se nekje pozna, da smo se kaj naučili.
Na žalost se nam je zgodila tudi nesreča, ki zelo boli. Najprej sem se ustrašila, da se je zlomil gleženj.
