Najmlajši mladički

Smo sicer začeli že na moj rojstni dan, samo takrat ni bilo slikic. Danes pa so.

Drugi mladički pa so v teh dveh mesecih postali že malo pravi odrasli psi.

Takole majhni smo bili 2 meseca nazaj.

2 meseca. Vse skupaj nič, niti opazili nismo, da sta minila. Po drugi strani pa je za njimi najpomembnejše življenjsko obodbje. Obdobje otroštva.
Pri psih, ker živijo krajši čas, je vse hitreje.
Po drugi strani pa...a je pri nas kaj drugače. Ali opazimo kdaj mine eno leto? Kar mine in kar moramo spremenit letnico v datumu.
Kaj se v tem letu naučimo? Eni veliko, eni nič. Je razlika med mesecem in letom. Ne.
Ali pa...lani tak čas sem bila na čakanju in sem verjela, da pridem drug mesec delat. Letos pa ne verjamem, da pridem drug mesec še delat.
Kaj vse sem se naučila v teh dveh mesecih. To, da si moraš v življenju zaupat in to, da si moraš postavit mejo, do kje dovoliš da drugi hodijo po tebi.

Pomlad je čas, ko zaživiš na novo. Tako kot narava. Zbudi se in začne se spet novo leto. Novi začetki, nove stvari, nove lepote. Večina stvari je v naših rokah, odvisno je le, ali jih znamo uporabiti.
Narava zase posrbi, smo del narave, torej mora biti naša prva naloga, da poskrbimo zase.

Kaj dogaja?

Ogromnoooooo, samo ne smem o tem na glas.

Bajka je stara 7 let

Moja miška mala je stara že 7 let. Še vedno je igriva, še vedno mislim, da je mala punca, še vedno je moja Bajka.
To, da je že malo stara se ji nikjer ne pozna, razen kakšno sivo dlako bi našla na njej, poleg tisti, ki jim im že od rojstva :)

To je moja Bajkica....lubica mala.

Prvi pomladni dan

Končno se mi ni nikamor mudilo in končno sem imela PROSTO nedeljo. Ne vem kdaj jo bo spet imela, kaj kmalu ziher ne.
Že zjutraj sem se zbudila v sonček. Le pojedli sta in smo šle spat nazaj. Nekaj se staram, ker nisem mogla več spat in sem vstala malo pred 9. Ravno dovolj zgodaj, da sem izkorstila sprehod za par sočnih fotk.

Tega sem pa šele danes videla, nisem mogla bližje, ampak bom šla upam, da jutri. Naši kmetje so tako skrbni, da niti niso opazili starega drvesa, ki sedaj trohni tam sredi gozda.

Danes sem imela v namenu popedenat poligon, pa mi je veter preprečil. No vseeno mi ni dalo miru in sem šla malo pograbti in pripravit vse skupaj. Jutri upam, da spedenam ograjo in potem bo skoraj tako kot že bi moralo bit.

Komaj čakam, da se trava požene in da listki poženejo v rast. Potem bo pa spet kot iz pravljice ;)

Glava me boli

Že čisto cel dan me boli in prav nič ne pomaga. Vzela sem že Ketonal, pa nič. Upam, da neha, ker ni fino. Je pa počakala vsaj toliko, da sem naredila izpit. Punce so bile zelo kar jezne, pa ne vem no...meni se ni zdelo težko. Vsak, ki mu rečem ,da sem dobila 10 me vprašal  - pa kaj a je tko lahko, al kaj. Kaj če bi me kdo vprašal  - ej, pa kdaj ti rata vse to. Seveda nihče ne vidi, da spim na minimalcu, 5 ur na dan. Nihče ne vidi, da v moje možgane, ki stalno meljejo. Vsi odgovori, vsa snov gre čez njih med tem, ko sem na sprehodu, med tem, ko se vozim, med tem, ko hočem ali pa nočem, da gre.
In danes, baje da je to en težjuh izpitov, je šlo skoraj vse kot po maslu. Še vedno pravim, da je moj ključ do uspeha ta, da sem to kar sem. Tudi danes, sem takoj videla, da nimam pojma o prvem vprašanju. Ko sem bila na vrsti nisem čakala na profesorja, ampak sem kar sama začela od zadaj. In tako sem šla od boljšega, k slabšemu. Če bi začela s prvim, bi bilo verjetno konec.
In če ne bi snovi premlevala vsepovsod, potem se ne bi v hipu spomanila Johansove teorije konflikotov. Punce, ki so padle so se pomoje neupravičeno jezile nanj. Ljudje se moraj zavedati, da je potrebno pokazati vsaj malo dobre volje v obliki znanja. Po drugi strani pa, če si na faksu ki te kao uči, da boš šel lahko na višji položaj, je logično, da bodo od tebe pričakovali tudi neko situacijsko znanje. Če ne znaš eno vprašanje, ne začni ravno z njim.
In potem je ogenj v strehi. Ja, če znaš, ti ne more nič, če ne znaš ....je pa težko najti vsaj tisto malo znanja. Po drugi strani pa....če ne znaš, bodi fer in ne hodi na izpit.
Popoldne se je začel s sprehodom. Klical me je Brihtin lastnki. Ja gremo, da lahko pofotkam babe z novim objektivom. Ampak kot zakleto....ko ima človek nov objektiv, psici nočeta lavfat....ko pospravim fotkič pa norita...to imata verjetno po meni :)))

OB 16-ih smo se dobili s šolo v Tivoliju. Zopet smo bili opaženi in opazovani.

Zvečr pa smo opazivale luno, no, jaz sem jo opazovala;)

Super luna

Jutri naj bi bila super luna. Super, ker je res ogromna in ker naj bi delal "zgago" na svetu. Potres na japonskem en teden nazaj je bil mogčan kot še noben do sedaj. Upam, da je bilo to vse kar je naredila, saj je bil to dovolj. Da dela pa manjše premike v človeštvu...to naj pa kar še dela. Tako kot se pri meni odvija zadnje dni, naj kar traja še dolgo. No, ne predolgo, ker nimam več prostora. Danes so mi rezervirali igralne urice za psa, ki se še niti skotil ni, za katerega se sploh še ne ve, ali je spočet. To je tisto kar ti daje vrednost.
Ne pa naša umazana kinologija, ki ne da bi priznala uspeh nekoga, raje mu bo umazano metala polena pod noge in izkoriščala veze, ki jih ima. A ni grdo, da pluvaš po človeku, kateri je bil pred kratkim še tvoj sodelavec. To je ta naša Slovenija. Dežela ljudi, ki ne da bi se veselili, ampak so ti fovš in ti nagajajo.
Dobro, da se še ni nigče oglasil s kakšnim pametnim komentarjem mojega intervjuja. Sem zato, ker imam filing za pisanje sedaj kaj več. Ne nisem. Dejstvo je samo to, da sem unikat in da ne ponavlajam za drugimi. Danes sem se nasmejala, ko sem naključno videla eno internetno stran enega društva. Saj vse lepo in prav, ampak da dobesedno prepišejo slogan človeka, ki ga poznajo vsi in ki ga "steber" tega društva prezira.....ja, ni lahko biti dober, to je res. Še težje pa je biti inovativen.
Dovolj besedičenja, danes je narava spet poskrbela za tako lepe stvari, da bi bil greh jih ne deliti.

Novi kuža

Danes sem sosedo peljala po novo kužico.

Sva se načakale, mapak se je za malega cukra splačalo. Malo me skrbi, ker sta bile moji dve carice ulice - ne dobesedno, ampak ni bilo nobenega psa okoli nas. Ta je pa čisto čez cesto. Malo bom morala paziti na Ajšo, ker ne vidi več dobro in jo lahko tamala preseneti, saj ko bo vedela, da imamo sosedico, bo vse ok. Bajka bo pa itak tako hitra, da se bo tamala ustrašla takoj ko jo bo videla.
Naju je pa spremljala na poti domov luna. Fanscinantna je

Tole pa ne paše nikamor, samo všeč mi je ;)

spet v medijih - tokrat zaradi mojega dela :)

Na ta intervju sem maksimalno ponosna, ker je res moje avtorsko delo in ni pisanje novinarke. Najprej je želela govoriti o nevarnih pasmah in nevarnih psih. Tega se ne grem, ker nevarnih pasem ni. Rekla sem ji, naj si prebere mojo stran in če se ji bo zdelo zanimivo naj mi pošlje vprašanja. No, pa mi jih je. In tole je prišlo ven ;) Nekaj manjših pravopisnih napak, vse ostalo je pa moje. In to je tisto, zaradi česar lahko rečem, da sem nekaj več. Se hvalim? JA se :)))))
Predvsem pa sem vesela, ker je bil intervju predolg, pa je že novinarka ugotovila, da se ga ne da krajšat, ker je napisan kot celota. In isto je potrdila urednica. Tako, sem dobila 3 strani...jah tut pisat ne znam na kratko!