Ob takšnih dneh se zavem, da tudi mene čaka dan, ko ne vem kaj bom, ko ne vem kako bo. Vem samo da bo hudo, ker če samo pomislim na ta dan, me stisne v grlu.
Že nekaj časa se odločam, da Ajši zamenjam posodo za hrano, ker ime to že svoje celo življenje in počasi se že pozna, da je 9 let v uporabi večkrat na dan. Nekako ne gre, ker se mi zdi, da ji ne smem spreminjat življenja. Danes predno sem tole začela pisat, sem zamenjala posodo. No ne še čisto, samo novo sem pomila in jo pripravila za jutri. Stare še ne morem vreči stran, ker je to tako, kot da bi vrgla del Ajše stran. Spomini me bodo tistega dne ubili, samo danes še vedno pravim, da jo bom spravila za spomin.
Na koncu, pa če se še tako pripravljaš na konec je vse kar ti ostane le spomini.
