Brez pomislekov

Točno tako je pojedla Ajša jutranji obrok svoje hrane v novi posodi. Stara je še vedno tam kjer so posode čez dan. Ne morem je še dati v omaro, ker je to konec nekega obdobja. Tudi predno sem šla v šolo, je točno vedela, da rdeča posoda pomeni hrano. Kako ljudje kompliciramo preproste stvari.
Smo res taki sužnji preteklosti, da zaradi te zasužnjenosti ne vidimo sedanjosti, kaj šele prihodnostni. Smo sužnji preteklosti ali sužnji poznanih stvari.
Majhna sprememba, ki ne pomeni skoraj nič, je ne naredimo ker se oklepano preteklosti. Ta majhna sprememba izboljša kakovost našega življenja, ampak zarade naše navidezne varnosti ali pa ugodja je ne naredimo.
Nisem čisto prepričana, da je to ugodje res ugodje in če nam ta ugodje ne škoduje. Težko je priznam, samo vedno biti nekje v navidezno vatki pa tudi ni smisel življenja. Ker ta vatka se lahko hitro obrabi, če se preveč naslanjamo nanjo. Če ne razstemo in če ne delamo majhnih sprememb postanemo negotovi in iz tira nas lahko hitro vrže že najmanjša stvar. Ironija vsega pa je, da ko smo negotovi smo ranljivi, saj si ne zaupamo. Ko se nam to zgodi ni lepo in ne vem kaj je težje. Zavedati se, da ne razsteš, da si obstal, da se počutiš kot gnoj ali zavedanje, da te je strah sprememb in zato ne rasteš. Čisto vseeno je zakaj ne rasteš na koncu vedno ostane tisti kisli okus samozaničevanja, ki pa si ga ne bi smel dovoliti. Če se zavedaš zakaj ne rasteš je čas, da nekaj narediš zase. Ne za druge. Spreminjati se za druge je največja bedarija tega sveta, ker se bodo njihove želje in videnja tebe vedno višala in bodo vedno nerealna. Spremeniti se moramo zaradi sebe, ker če smo prišli od točke, ko smo se zavedali tega, je čas za korak naprej. Ni lahko in če veš, da ne zmoreš sam si poišči pomoč. Samo ponavadi je tako, da tisti, ki pravi da ne more, si le ne upa, ker je suženj preteklosti in ležernosti.

Če smo obrnjeni v pravo smer, je naša naloga, da korakomo naprej( Star budistični izrek)