ponedeljek, 10. november 2008

Martinovanje

To moraš enkrat doživet in pika. Če ne ti je lahko žal. Če mi je bolezen preprečila trgatev sem dala vse od sebe, da mi tokrat nič ne more preprečiti tega. In res mi ni.

Vožnja v prekmurje je....milo rečeno smešna, ker si tam čisto prehitro. Avtoceste so sicer čisto luštkana zadeva, ker skrajša pot, samo kar se pa tiče druge strani, da na poti tudi kaj vidiš pa tudi zelo zooža pogled in to je tisto, kar ti niti ne daje več občutka, da si šel nekam daleč.

O prekmurju pa...ma kakšna lepota... in kaka hrana....njama res.






Pokrajina je res lepa in je vredna ogleda.
Sreča je tem večja, čim manj je človek nanjo pozoren (Alberto Moravia)

In res nihče ni ta viken pomislil, da imamo v bistvu srečo, da lahko doživljamo vse to. Srečni smo bili več ali manj vsi. Občasno je bil kdo malce nesrečen zaradi okoliščin, ker alko včasih za kratek čas tudi drugače obrne misli kot na lepo, ampak ni nihče bil tečen predoglo, nihče nikoli prav nič zatežen, nihče pretirano pijan od vinčka.
No lahko si pa hudo srečen, da te trebuh boli od vse te hrane. Samo tega takrat, ko te boli ne jemlješ tako. Še bo treba preko Mure.