Iskrenost

Ena izmed osebnostnih lastnosti, ki se zgublja. Zakaj niti ne vem. Družba sama nekako iskrenost ne nagradi, ampak bolj kot ne kaznuje in ima iskrenost za nekaj slabega, šibkega, ranljivega. Zase lahko rečem, da sem iskrena in to iskrenost tudi cenim pri svojih prijateljih.
Tole je nekako moje vodilo v življenju in tega se porbam držati. Zaenkrat mi gre upam da dobro.

No ne vem no, osebno sem zelo rada iskrena do ljudi s katerimi delam in predvsem sem rada iskrena do svojih tečajnikov. Že nekaj časa jaz temu pravim, da mi leži na duši, da bi povedala kaj mislim. Namreč škoda je nekaj na silo delat zato, da bi šli na izpit. To je le kos papirja, ki ti ne pomeni nič, če ti ne uživaš s psom in on ne uživa s teboj. In tokrat imam tri gospe, katera je vsaka posebej fantastična. Da so se spravile v šolo pri teh letih, dve z zafrkninima pasmama in da so vse tri svoje pse toliko naučile in vzojile, da gredo lahko z njimi povsod, so naredile več, kot da bi naredile izpit.
Izpit je nadrkana shema toliko in toliko korakov, ki niti pod razno ni luštna, ker je monotona in čisto neuporabna za življenje.
In zdelo se mi je popolnoma pod častjo teh gospe ( jao, moj profesor Korošec je mel prov, k je reku, da ne zna sklanjat gospa - še zdaj ne znam), da bi jim sedaj težila z levo in desno, pa desno okrog in levo okrog. Pa sedi, pa prostor.
Ne vem no ....se mi zdi, da če so toliko v življenju dosegle, toliko in toliko stvari naredile, jim pa res ni sedaj treba, da se s tem ukvarjajo ali bodo šle prav levo ali desno. Saj si ne zaslužijo tega res ne. Da jih tam " gonim" gor in dol, kot živino gonijo po pašnikih.
Jih res preveč spoštujem in jih raje ubranim tega. Da se one počutijo slabo, ker jim ne gre. In to definitivno ni užitek in veselje. Potem smo pa v začaranem krogu. Pes je hobij, hobij ti mora biti v veselje. In lahko nam je v veselje, če si iskreno pogledaš v oči in si postaviš kaj je tisto bistvo.

In meni je bistvo to, da je ljudem veselje vzeti psa in it na sprehod, če ob tem še kaj naredijo je pa to še toliko lepše. Groza mi je na poligonu ob koncu tečaja, ko se začne dril, zgine smeh in zezanje. Saj naj tega ni treba. Za toliko nemumnih in brezveznih stvari smo se že v življenju borili, da se nam za to kos papirja, ki ga izpit prinese res ni potrebno.

In to sem danes vsem trem povedala in vesela sem, da tudi one mislijo tako. Veseli me, da jim je pes res veselje in užitek in ne sredstvo da dosego še enega papirja.
Če sem le delček pripomogla k temu, je to kar počnem pravilno.