Ja, moja nedelja je ponedeljek. In danes je bila prav luštna. Toliko načrtov. Najprej na kavo, potem oprat lase, potem se lotit projekta samozaposlitev, kuhanje kosila, sprehod s psi, popoldanski obisk. No, dopoldne mi je spremenil en izmed klicev. Klicatelj je naredil to kar mora, če me hoče dobit. Določil je, da se dobiva sedaj. In sva se. No, jesti kosilo v isti uri kot se zbudiš je res malo težko, ampak če se pomatraš gre. Bil je zelo prijeten pogovor, no samogovor če sem poštena, ampak...upam, da ponovi klic.
Res, da mi je spremenil dopoldne in je ostalo le to, da sem si umila lase, ker sem si jih res morala.
Popoldne pa je bil točno tak, kot je bil načrtovan - babji.
Po vikendu kot je bil tokrat mi sede, da imam nedeljo v ponedeljek. Sobota je bila res lepa. Zjutraj najprej šola - po dolgem času spet v sončku.
Potem pa vožnja v Maribor in izpita nevarnih psov. Vse je potekalo tako lepo, da sem bila res vesela, da to počnem.
Z Borisom sva šla na kosilo, mešano meso na žaru vedno sede, sploh če ga ješ v pravi srpski restavraciji.
Po kosilu in sprehodu po Mariboru sem v navigacijo odtipkala naslov Pohorske kavarne. Če ne bi šla tja po torte bi bil ogromen greh. Danes premišljam, da je greh, ker jih nisem vzela več. Ampak dobra stvar je vedno tista, ki traja kratko, ampak si jo zapomniš za dolgo.
Nedelja je bila delovna. Začelo se je v megli. Snifački so se izkazali za posrečeno idejo jeseni. Definitivno jo bom ohranila in jo nadgrajevala.
Z malo šolo smo bili že obsijani s sončkom in tudi mrzlo ni več bilo. Psi rastejo in se razvijajo. Skrbi me za enega, ker težko je prepirčat človeka, da ima problem, če ga on ne vidi, ozirama ga vidi, pa se dela, da ga ni. Ne upam si napovedovati konca, ker to, kar sedaj vidim, mi ni všeč. Naredila sem vse kar sem lahko, pa vseeno se mi še vedno zdi, da nisem naredila nič. Dejansko se res ni nič spremenilo, ker pač, če nočejo, jaz ne morem nič. Nič ni dobro, to vem, ampak nič tudi ne morem za to, da bi se premaknilo iz nič.
Tisti, ki hoče, ki se zaveda odgovornosti in predvsem, ki se zaveda lastnega vložka, za tiste vem, da ne bo nič narobe in tudi vidim na njih kako uživajo, kako pivnajo informacije, ki jih dobijo. Pa tudi če zaradi toliko vneme včasih na sončku skoraj stoje zaspijo ;)
Njima je to vsekakor opravičeno. Ljubezen do psov, uživanje v sobivanju z njimi in združevanje športa s psom je pač tista kombinacija, ki prinese tudi utrujenost hkrati pa tudi veselje. Jutrani trening teka, potem šola z njim in potem še šola za drugega psa...te so res čisto in samo pasji :))
Igralne urice so že na polovici. Kam hiti čas?? Mladički rastejo in se razvijajo, lastniki pa tut. Le prehitro je vsega konec. A konec vedno napoveduje nov začetek.
Pasji vikend, pasji teden, pasje življenje. Ponedeljki so nepasji, včasih sicer s pasjimi ljudmi.
Res, da mi je spremenil dopoldne in je ostalo le to, da sem si umila lase, ker sem si jih res morala.
Popoldne pa je bil točno tak, kot je bil načrtovan - babji.
Po vikendu kot je bil tokrat mi sede, da imam nedeljo v ponedeljek. Sobota je bila res lepa. Zjutraj najprej šola - po dolgem času spet v sončku.
Z Borisom sva šla na kosilo, mešano meso na žaru vedno sede, sploh če ga ješ v pravi srpski restavraciji.
Po kosilu in sprehodu po Mariboru sem v navigacijo odtipkala naslov Pohorske kavarne. Če ne bi šla tja po torte bi bil ogromen greh. Danes premišljam, da je greh, ker jih nisem vzela več. Ampak dobra stvar je vedno tista, ki traja kratko, ampak si jo zapomniš za dolgo.
Nedelja je bila delovna. Začelo se je v megli. Snifački so se izkazali za posrečeno idejo jeseni. Definitivno jo bom ohranila in jo nadgrajevala.
Pasji vikend, pasji teden, pasje življenje. Ponedeljki so nepasji, včasih sicer s pasjimi ljudmi.
