Ja, dobesedno se lahko derem, da končno sonce. Sploh ne vem več kako zgleda gozd v soncu, kaj so sence, kaj lom svetlobe. Danes, proti koncu dopoldanske šole je začelo prebijati oblake. Sonceeeeeeeee
Za takrat, ko spet ne bom vedela kako zgleda, ko sije sonce;)
Tako pa zgleda modro nebo.
Najlepša modra barva je barva neba.
Kljub temu, da me je začelo kuhat, oz. se je to nadaljevalo že od včeraj sem morala ven. Morala z njima na sonce, morala ju pofotkat na soncu. Morala pofotkat Ajško sedaj. Želim si, da bom imela čim bolj dokumentirano njeno življenje.
Vsi me previdno sprašujete kako je. Ajška je fantastično. Njena duša ni stara skoraj 12 let, in temu primerno se tudi obnaša. Ona bi palčko, ona bi žogico, ona bi vse. Ona bi jedla, jedla in še enkrat jedla. Po eni strani z Bajko kregam skoraj za vsak briket, da ga poje, Ajši pa odrekam hrano, da se ne zredi.
To je edino kjer pazim. Pazim, da ji res dajem tisto merico, ki jo mora pojest. Ne pazim, kolikokrat ji dam od mize, ne pazim koliko napolitank poje, ne pazim kaj je s čokolado, ne pazim, kaj s torticami. Ja vem, pri raku je treba omejit oz, skoraj ukinit ogljikove hidrate, ker le te futrajo raka. Pa naj ga. Ne bo fante lačen, moja punca pa brez sladkarij, ki jih je že celo življenje.
Ja, fučka mi se! Dobila bo vse kar bo želela. Dokler bo le lahko živela.
Čaka naš pot, polna trnjev. Zavedam se tega. Ne veselim se tega. Veselim pa vse vsake take slike, vsakega trenutka, tudi tega, ko mi je ravnokar prdnila in mi smrdi soba.
Dokler je takole je punca čisto ok!
