Dan, kot je bil današnji, bo ziher še kak. Dopoldne sem imela eno skupino, ker pa jih je večina opravičeno manjkala, smo najprej zmatrale pse, potem pa šle babe na kavo. Več kot luštno je bilo, prav pasalo je.
Potem pa sem se odpravila v svojo bivšo službo. Še prej sem zavila v Špar. Trgovina, ki sem jo do nedavnega imela v malem prstu, mi je postala tujec. Prav nič domače se ne počutim več tam. Vse kar je isto, je prijazna prodajalka na sirih, ki si je zapomnila, da vedno vzamem kokos in ananans v ta srednjo posodico. Ta kombinacija mi je res dobra in jo vedno kupim, ko sem tam.
Pot me je potem peljala v mojo bivšo službo. Če sem nazadnje še nekaj čutila ob prihodu, sem bila danes popolnoma brez vseh občutkov. Prišla, rekla živjo, vzela hlače, spila kavo, se načvekala in šla domov.
Zadnjič sem dobila v dar odganjalec pogledov, oko ki te varuje pred zlobnimi pogledi. Nekje sredi pogovora z Renatom, ko so prišli bivši sodelavci na kavo in niso odzdravili, le ocenjevali so me s svojimi pogledi, sem se zavedala, da obračam obesek proti njim in ja, začutila sem kako me ne gane. Itak nimajo nobenega žviljenja v sebi, le tisto....budala si dala odpoved. Prav berem jim iz njihovih pogledov, kako si mislijo to. Ej fantje, nič bat. Meni je dobro, v bistvu mi je zelo dobro. Predvsem pa...moj mir je na višku, kar njihov nikoli ne bo.
Popoldne smo šli v mesto na sprehod. Že dopoldne sem se ujela, da se mi ne da vozit. Občasno se mi zgodi, ko se mi enostavno ne da, ko bi najraje parkirala avto in čakala, da se spelje sam. Ko se mi ne da pritiskat gasa, ko se mi ne da šlatat, ko se mi enostavno, ne da sedeti v njem.
Zato sem klicala fajna tečajnika, ki se peljeta mimo in še mene pobereta. Po dolgem času sem sedela na zadnjem zicu in se samo peljala. Če dobro pomislim, sem to počela nazadnje v njunem avtu, ko smo šli gledat mladičke. Kdaj prej sem se peljala zadaj...se ne spomnim več, torej že dolgo nazaj.
Pred mano so naporni dnevi, ampak tak dan, kot je današnji mi dajejo gorivo za naprej.
Le to, da se moram peljat v Maribor mi danes, ko se mi še ne da vozit, nekako ne da. Po drugi strani pa vem, da bom jedla spet tisto dobro torto, pa definitivno bova šla z Borisom na dobro kosilo po opravljenih izpitih...ja, komaj čakam soboto, ker vem, da bosta najmanj 2 zelo vesela, jaz pa bom dobro jedla.
Moraš imet motivacijo za v avto, ko se ti ne da vozit. Sem jo ravnokar našla.
Potem pa sem se odpravila v svojo bivšo službo. Še prej sem zavila v Špar. Trgovina, ki sem jo do nedavnega imela v malem prstu, mi je postala tujec. Prav nič domače se ne počutim več tam. Vse kar je isto, je prijazna prodajalka na sirih, ki si je zapomnila, da vedno vzamem kokos in ananans v ta srednjo posodico. Ta kombinacija mi je res dobra in jo vedno kupim, ko sem tam.
Pot me je potem peljala v mojo bivšo službo. Če sem nazadnje še nekaj čutila ob prihodu, sem bila danes popolnoma brez vseh občutkov. Prišla, rekla živjo, vzela hlače, spila kavo, se načvekala in šla domov.
Zadnjič sem dobila v dar odganjalec pogledov, oko ki te varuje pred zlobnimi pogledi. Nekje sredi pogovora z Renatom, ko so prišli bivši sodelavci na kavo in niso odzdravili, le ocenjevali so me s svojimi pogledi, sem se zavedala, da obračam obesek proti njim in ja, začutila sem kako me ne gane. Itak nimajo nobenega žviljenja v sebi, le tisto....budala si dala odpoved. Prav berem jim iz njihovih pogledov, kako si mislijo to. Ej fantje, nič bat. Meni je dobro, v bistvu mi je zelo dobro. Predvsem pa...moj mir je na višku, kar njihov nikoli ne bo.
Popoldne smo šli v mesto na sprehod. Že dopoldne sem se ujela, da se mi ne da vozit. Občasno se mi zgodi, ko se mi enostavno ne da, ko bi najraje parkirala avto in čakala, da se spelje sam. Ko se mi ne da pritiskat gasa, ko se mi ne da šlatat, ko se mi enostavno, ne da sedeti v njem.
Zato sem klicala fajna tečajnika, ki se peljeta mimo in še mene pobereta. Po dolgem času sem sedela na zadnjem zicu in se samo peljala. Če dobro pomislim, sem to počela nazadnje v njunem avtu, ko smo šli gledat mladičke. Kdaj prej sem se peljala zadaj...se ne spomnim več, torej že dolgo nazaj.
Pred mano so naporni dnevi, ampak tak dan, kot je današnji mi dajejo gorivo za naprej.
Le to, da se moram peljat v Maribor mi danes, ko se mi še ne da vozit, nekako ne da. Po drugi strani pa vem, da bom jedla spet tisto dobro torto, pa definitivno bova šla z Borisom na dobro kosilo po opravljenih izpitih...ja, komaj čakam soboto, ker vem, da bosta najmanj 2 zelo vesela, jaz pa bom dobro jedla.
Moraš imet motivacijo za v avto, ko se ti ne da vozit. Sem jo ravnokar našla.
