četrtek, 10. november 2011

Kdaj sem vesela

Ma, saj sem skoraj vedno vesela in dobre volje, a pridejo trenutki, ko sem še bolj.
Danes popoldne sem bila prav posebej vesela. Veselje, ki je že mejil na ponos. Včeraj nas je bilo blizu 40 v mestu na sprehodu in sem se sprehajala z njimi, kot da bi bila z dvema. Danes smo to nadaljevali in smo šli na kavo. Najprej z eno skupino, ki je komaj začela malo šolo. Torej so še "neobdelani psi", in res so bili trije čisto novi. Eno uro smo bili na kavi, kot da bi sedela s prijatelji smo mirno čebljali, psi so bili tam in nihče se ni zmenil za njih. Kot da je to nekaj najbolj normalnega. Saj je, samo dokler ne vidiš ne veš.
Prvi stavek pred lokalom od enega tečajnika je bil : joj, pa moj res noče hodit na kavo. Na koncu je bil najbolj priden.
Naslednjo uro sem imela novo skupino psov, ki zaključujejo malo šolo. Natakarci ni bilo najbolj jasno, ker je komaj pospravila mize, pa sem bila spet tam. Sem jo opozorila, da so ti malo večji. Razlike v šoli je 2 meseca. Razlika v psih je ogromna. Sami so vedeli, da smo na kavi in so se polegli, mi pa smo klepetali in se smejali.

Ob takih kavah vidim tisto, kar kdaj ne vidim ali pa tisto, kar mislim da še nismo. Da nam še manjka, da moram še.
Vedno moraš strmeti k boljšem, pride pa trenutek, ko se ustaviš in rečeš, tole je že prokleto dobro :)
In danes je bilo, odlično!