sobota, 26. november 2011

Kot vrtiljak

Vse se tako hitro odvija, da komaj še sledim vsem skupaj.
Saj je prav, da je tako, ker mi je to še ena potrditev, da delam prav.
V torek sem dobila po mailu, da se lahko že konec tedna udeležim predavanj, ki so obvezna pred odprtjem s.p. Jupi, še letos bom sama svoj šef!
V četrtek sem imela malo manj prijeten dan, pa po drugi strani vseeno uspešen, saj vem, da sem bila na strani obeh. Psov in ljudi.
Vedno moraš biti pošten do obeh, predvsem pa pošten do sebe. Nikoli ne bo prav za vse, ne glede na vse. Tak je pač življenje. Nikoli ne moremo zadovoljiti vseh. Moramo pa vedno gledat v prvi vrsti na tiste, ki so nemočni in ki so odvisni od nas.
Danes pišem za nazaj. Saj vrtiljak se tudi najprej malo nazaj zavrit, potem pa naprej.
V časovnici, kjer je vse natempirano skoraj do minute, se je potrebno držati začrtanega.
V sredo se mi tega ni bilo potrebno. Sprehodi s psi v mesto, so postali že pravi užitek. Tokrat sem le vzela s seboj aparat. Predvsem sem ga vzela zato, ker sem dobila nov objektiv in je bilo potrebno probat.
Zadovoljna z njim? Niti nisem posvečala toliko pozornosti njemu kot ljudem. Tako lepo je videti vesele ljudi, ki ti s ponosom povedo lej, kak napredek od zadnjič na danes. Ko pred enim tedenom še niso mogli v miru popiti kuhančka, tokrat bi pa komot, če ne bi bili vsi z avti, dva.
Mala razgrajačka. Se vidim da sta še mladička, pa še sošolca in sovaščana.
Komaj čakam, da gremo spet, ko bodo že lučke;)