Jutri imam prvi sestanek na Zavodu, kjer se bomo meni o subvenciji. To je začetek konca. Oziroma bolje rečeno začetek novega začetka.
Kakor koli se bo izteklo, moja pot je jasna in določena. Čakam samo še, da globoko vdihnem in začnem.
Nisem ravno nestrpen človek, sem pa človek akcije in ubija me čakanje.
Trenutno sem v enem takem položaju, ko ful bi, pa ne morem. Ko imam ful idej, pa jih niti ne znam definirat. Sem v obdobju, ko vse vem, ko vse teče, pa nič se ne spremeni.
Kot da stojim na otočku sredi razburkanega oceana. Nad oceanom je neurje z visokimi valovi in strelami, na otočku pa sije sonce. Tko nekako se počutim in vleče me v vodo, vleče v valove. Po drugi strani pa vem, da še ne smem. In zato se neurje odmika, nad otočkom je pa oblačno in težko vreme kjer vse pritiska dol. Kot pri tisti igrici, kjer se spušča utež in te spešta. Občasno se počitm kot da nad mano visi ogromna pokrovka, ki se približuje dnu, ampak ga nikoli ne bo dosegla, ker je prevelika in ne more zapreti lonca.
Najhuje mi je čakati, ker tokrat pa res ne morem drugega, kot čakati. Nikoli nisem bila odvisna od drugih, ko premišljuejm za nazaj mi je bilo tudi čisto jasno zakaj sem dala odpoved. Ker...dokler se nihče v službi ni vtikal vame, dokler me nihče ni preverjal, dokler sem delala tako kot sem si sama zamislila, je bilo narejeno vse in še več. Ko so se začeli vtikat vame...sem nehala delat oz. sem delala točno toliko, kot je bilo potrebno. In ko ni tako, kot si želim in ko drugi odločajo o meni - takrat jaz grem. Ker o sebi odločam jaz sama.
In tole sedaj je odločanje o meni, odločajo pa ljudje, ki me ne poznajo, ki konec koncev razen tega, da bodo rekli da ali ne, ne bodo imeli nič od mene. Ker bo to kratkotrajna odvisnot od drugih, jo bom preživela.
Nekako sem si zamislila, da mora biti letos to rešeno. 2 meseca bom zdražala, sploh ko se bo začelo odvijat.
Upam, da bo. Če ne bo, je pa tudi že vse znano. Samo to čakanje na čakanje me ubija. Le od kje mi je to že znano?
Kakor koli se bo izteklo, moja pot je jasna in določena. Čakam samo še, da globoko vdihnem in začnem.
Nisem ravno nestrpen človek, sem pa človek akcije in ubija me čakanje.
Trenutno sem v enem takem položaju, ko ful bi, pa ne morem. Ko imam ful idej, pa jih niti ne znam definirat. Sem v obdobju, ko vse vem, ko vse teče, pa nič se ne spremeni.
Kot da stojim na otočku sredi razburkanega oceana. Nad oceanom je neurje z visokimi valovi in strelami, na otočku pa sije sonce. Tko nekako se počutim in vleče me v vodo, vleče v valove. Po drugi strani pa vem, da še ne smem. In zato se neurje odmika, nad otočkom je pa oblačno in težko vreme kjer vse pritiska dol. Kot pri tisti igrici, kjer se spušča utež in te spešta. Občasno se počitm kot da nad mano visi ogromna pokrovka, ki se približuje dnu, ampak ga nikoli ne bo dosegla, ker je prevelika in ne more zapreti lonca.
Najhuje mi je čakati, ker tokrat pa res ne morem drugega, kot čakati. Nikoli nisem bila odvisna od drugih, ko premišljuejm za nazaj mi je bilo tudi čisto jasno zakaj sem dala odpoved. Ker...dokler se nihče v službi ni vtikal vame, dokler me nihče ni preverjal, dokler sem delala tako kot sem si sama zamislila, je bilo narejeno vse in še več. Ko so se začeli vtikat vame...sem nehala delat oz. sem delala točno toliko, kot je bilo potrebno. In ko ni tako, kot si želim in ko drugi odločajo o meni - takrat jaz grem. Ker o sebi odločam jaz sama.
In tole sedaj je odločanje o meni, odločajo pa ljudje, ki me ne poznajo, ki konec koncev razen tega, da bodo rekli da ali ne, ne bodo imeli nič od mene. Ker bo to kratkotrajna odvisnot od drugih, jo bom preživela.
Nekako sem si zamislila, da mora biti letos to rešeno. 2 meseca bom zdražala, sploh ko se bo začelo odvijat.
Upam, da bo. Če ne bo, je pa tudi že vse znano. Samo to čakanje na čakanje me ubija. Le od kje mi je to že znano?
