Če poslušaš svoj notranji glas in mu slediš, kmalu ugotoviš, da te vodi v pravo smer.
Tudi tokrat me je. Pot, ki mi jo je pokazal ni lepa, daleč od tega. Bo zelo naporna in žalostna, po drugi strani pa, vem da bom šla čez to, ker mi drugega pač ne ostane. Vse kar upam je to, da bom močna in da ne bom s svojimi čustvi obremenjevala nje, ki si tega ne zasluži. Zasluži si lepo življenje še te zadnje mesece, ki so ji ostali na tem svetu.
Pisala sem o tem, kako je imeti starega psa.
Danes, ko sem dobila klic iz klinike sem se zavedala tega, da ni časa za obžalovanje, ni časa za žalost, ni časa za nič drugega, kot za uživanje z njo.
Danes sem šla v obema na veterinarsko fakulteto, ker je tako naneslo, da sem urejala še neko drugo stvar. Ko je dohratrca zatipala bezgavke, je kar malo pozabila dihat. Glede na to, da Ajško pozna že celo življenje, se je počutila skoraj tako, kot jaz, ko sem jih prvič zatipala (http://bajka0304.blogspot.com/2011/10/odvalil-se-mi-je-kamen-od-srca.html)
Začelo se je punktiranje. Moram priznat, da sem prav presenečena kje vse imajo psi bezgavke, za dva mesta ne bi nikoli rekla. Klic čez dve uri me je prizemljil na tla. Še huje je bilo dr.Pavlinovi, ker kar ni vedela kaj naj reče limfom. Že zjutraj sem ji rekla, da Ajške ne mislim obremenjevati z ničemer, želim samo, da je ne bo bolelo.
Rak je že kar napredoval, prognoza je 6-8 mesecev. V torek imamo UZ, vzeli bomo kri, da vidimo kje smo in kako ji lahko pomagamo, da bo lažje.
Kako sem? Delam se, da sem. Razumsko mi je vse jasno. Čustveno mi je vse jasno. Je pa težko. Trudim se, da takoj, ko priteče solza prekinem misli in si rečem ne - ne smeš. Boš potem, ko je ne bo več. Sedaj, pa ne smem. Ne smem zaradi nje. Zato tudi, me ne sprašujte kako sem, ker mi ni fino, samo tega ne bom povedala na glas.
Trenutek je večnost, večnost je zdaj (WU MEN)
Tudi tokrat me je. Pot, ki mi jo je pokazal ni lepa, daleč od tega. Bo zelo naporna in žalostna, po drugi strani pa, vem da bom šla čez to, ker mi drugega pač ne ostane. Vse kar upam je to, da bom močna in da ne bom s svojimi čustvi obremenjevala nje, ki si tega ne zasluži. Zasluži si lepo življenje še te zadnje mesece, ki so ji ostali na tem svetu.
Pisala sem o tem, kako je imeti starega psa.
Danes, ko sem dobila klic iz klinike sem se zavedala tega, da ni časa za obžalovanje, ni časa za žalost, ni časa za nič drugega, kot za uživanje z njo.
Danes sem šla v obema na veterinarsko fakulteto, ker je tako naneslo, da sem urejala še neko drugo stvar. Ko je dohratrca zatipala bezgavke, je kar malo pozabila dihat. Glede na to, da Ajško pozna že celo življenje, se je počutila skoraj tako, kot jaz, ko sem jih prvič zatipala (http://bajka0304.blogspot.com/2011/10/odvalil-se-mi-je-kamen-od-srca.html)
Začelo se je punktiranje. Moram priznat, da sem prav presenečena kje vse imajo psi bezgavke, za dva mesta ne bi nikoli rekla. Klic čez dve uri me je prizemljil na tla. Še huje je bilo dr.Pavlinovi, ker kar ni vedela kaj naj reče limfom. Že zjutraj sem ji rekla, da Ajške ne mislim obremenjevati z ničemer, želim samo, da je ne bo bolelo.
Rak je že kar napredoval, prognoza je 6-8 mesecev. V torek imamo UZ, vzeli bomo kri, da vidimo kje smo in kako ji lahko pomagamo, da bo lažje.
Kako sem? Delam se, da sem. Razumsko mi je vse jasno. Čustveno mi je vse jasno. Je pa težko. Trudim se, da takoj, ko priteče solza prekinem misli in si rečem ne - ne smeš. Boš potem, ko je ne bo več. Sedaj, pa ne smem. Ne smem zaradi nje. Zato tudi, me ne sprašujte kako sem, ker mi ni fino, samo tega ne bom povedala na glas.
Trenutek je večnost, večnost je zdaj (WU MEN)
