Kako je lahko že sreda?!?!

Dnevi bežijo, kot da jih ne bi bilo. Kot da je ostala samo noč in nič drugega. Če pogledam skozi okno je res skoraj tako. Če ni teme, ker je noč, je pa vse temačno ker je megla. Kakša razlika? No ja, ker je noč vsaj vem da je tema. Te megle mam pa res čisto dovolj. Ok, razen nedelje, ko so nam pokazali sonce, spet ne vem kaj je to.
Ker sem imela totalno zasedene dni od četrtka do torka, je bilo mogoče sonce še kdaj, pa ga nisem videla, ker sem bila v predavalnicah. Vsega skupaj 24 ur predavanj. Tega pa že dolgo ne, sploh v tako kratkem času. Ampak je bilo čisto luštno in za preživet.
Spoznala zanimive ljudi, nasmejala se, kot že dolgo ne. Vedno se v vsem najde nekaj dobrega!
Moji tečajniki ...jah, kaj naj rečem o njih, ko mi pošljejo tole?

Zlati so. Saj vem, da delam s srcem. Včasih je to lepo tudi videti;)

KONČNOOOOO sonce :)

Ja, dobesedno se lahko derem, da končno sonce. Sploh ne vem več kako zgleda gozd v soncu, kaj so sence, kaj lom svetlobe. Danes, proti koncu dopoldanske šole je začelo prebijati oblake. Sonceeeeeeeee
Za takrat, ko spet ne bom vedela kako zgleda, ko sije sonce;)

Tako pa zgleda modro nebo.

Najlepša modra barva je barva neba.
Kljub temu, da me je začelo kuhat, oz. se je to nadaljevalo že od včeraj sem morala ven. Morala z njima na sonce, morala ju pofotkat na soncu. Morala pofotkat Ajško sedaj. Želim si, da bom imela čim bolj dokumentirano njeno življenje.

Vsi me previdno sprašujete kako je. Ajška je fantastično. Njena duša ni stara skoraj 12 let, in temu primerno se tudi obnaša. Ona bi palčko, ona bi žogico, ona bi vse. Ona bi jedla, jedla in še enkrat jedla. Po eni strani z Bajko kregam skoraj za vsak briket, da ga poje, Ajši pa odrekam hrano, da se ne zredi.
To je edino kjer pazim. Pazim, da ji res dajem tisto merico, ki jo mora pojest. Ne pazim, kolikokrat ji dam od mize, ne pazim koliko napolitank poje, ne pazim kaj je s čokolado, ne pazim, kaj s torticami. Ja vem, pri raku je treba omejit oz, skoraj ukinit ogljikove hidrate, ker le te futrajo raka. Pa naj ga. Ne bo fante lačen, moja punca pa brez sladkarij, ki jih je že celo življenje.
Ja, fučka mi se! Dobila bo vse kar bo želela. Dokler bo le lahko živela.

Čaka naš pot, polna trnjev. Zavedam se tega. Ne veselim se tega. Veselim pa vse vsake take slike, vsakega trenutka, tudi tega, ko mi je ravnokar prdnila in mi smrdi soba.

Dokler je takole je punca čisto ok!

Kot vrtiljak

Vse se tako hitro odvija, da komaj še sledim vsem skupaj.
Saj je prav, da je tako, ker mi je to še ena potrditev, da delam prav.
V torek sem dobila po mailu, da se lahko že konec tedna udeležim predavanj, ki so obvezna pred odprtjem s.p. Jupi, še letos bom sama svoj šef!
V četrtek sem imela malo manj prijeten dan, pa po drugi strani vseeno uspešen, saj vem, da sem bila na strani obeh. Psov in ljudi.
Vedno moraš biti pošten do obeh, predvsem pa pošten do sebe. Nikoli ne bo prav za vse, ne glede na vse. Tak je pač življenje. Nikoli ne moremo zadovoljiti vseh. Moramo pa vedno gledat v prvi vrsti na tiste, ki so nemočni in ki so odvisni od nas.
Danes pišem za nazaj. Saj vrtiljak se tudi najprej malo nazaj zavrit, potem pa naprej.
V časovnici, kjer je vse natempirano skoraj do minute, se je potrebno držati začrtanega.
V sredo se mi tega ni bilo potrebno. Sprehodi s psi v mesto, so postali že pravi užitek. Tokrat sem le vzela s seboj aparat. Predvsem sem ga vzela zato, ker sem dobila nov objektiv in je bilo potrebno probat.

Zadovoljna z njim? Niti nisem posvečala toliko pozornosti njemu kot ljudem. Tako lepo je videti vesele ljudi, ki ti s ponosom povedo lej, kak napredek od zadnjič na danes. Ko pred enim tedenom še niso mogli v miru popiti kuhančka, tokrat bi pa komot, če ne bi bili vsi z avti, dva.

Mala razgrajačka. Se vidim da sta še mladička, pa še sošolca in sovaščana.

Komaj čakam, da gremo spet, ko bodo že lučke;)

Smo, kot smo. V bistvu dobro

Danes sva bile na UZ in odvzemu krvi. UZ je pokazal, da so njeni notranji organi kar ok, razne vranica je čudna.
Ok, če je pri vseh teh letih le varnica čudna, naj pa bo. Jetra so malo povečana. A res? Ko bi vi vedeli koliko čokolade je pojedla, ko bi vedeli koliko tortic, koliko sladoleda, koliko vsega, kar je kao strupeno za pse. No, Ajša je živ primer, da pač vse to ni škodljivo, ker je stara skoraj 12 let, pa ima notranje organe skoraj ok.
Ok, to da ima povečane vse bezgavke, to sploh ne bom omenenjala, ker to itak vemo in čutimo. Tiste, ki so tako globoke, da se jih ne začuti, so tudi. Nad bezgavke gremo z Medrolom. In to je tudi vse, kar bom delala z Ajško.
Kot da ni dovolj, da so ji danes pobrili bušija.

Nič ne bom žalostna zaradi nje. Sem pa vesela za vsak dan, ki ga preživimo skupaj.

Trenutek resnice

Jutri zjutraj greva z Ajško na UZ in odvzem krvi. Jutri torej zveva kje smo oz, kam je napredoval njen nepovabljen gost.
Če gledam Ajško, se ji itak nikjer nič ne pozna. Ona je živahna, lovi palčke, vse naredi, da lahko dobi za jest vse in še več. No pri tem zadnjem ji ustrežen in ji ne bom čisto nič odrekala. Tortica, zakaj ne. Puding, zakaj ne. Milka, zakaj ne......vse kar bo hotela, to bo dobila.
Jebeš zdravje! Ko si enkrat obsojen na smrt je čisto vseeno je to en teden gor al pa dol. Da bi ignorirala njene učke, ko bi ona rada papala - ne, ne bom jim.
Težko si je predstavljat, da prihaja njen konec, ker je ona res polna življenja. Ok, pošepava po malem, kar pač spada k njeni starosti. Ampak, ko vidi palčko ali karkoli kar se da vršti, je čisto živa. Če se ornk potrudi še vedno prehiti Bajko pri palčki.
Prvi šok sem prebavila. Ne gledam kdaj bo slabše, ampak gledam na danes oz. "o kako je danes živahna". Spet postaja lepa, ven daje markirno barvo jeseni in postajala železno siva.
Ne bom mislila na slabe dni. Čakam sonček, da jo poslikam kako živahna je in polna živlenja. Vem, da njeno srce nikakor ne sledi telesu in ne priznava diagnoze.
Tako da....kar je je. Ampak priznamo pa ne!
Sprašujejo me, če že razmišljam o novem psu. Ne. Pa ne zato, ker je Ajša še čisto ok, ampak ker še ni pravi čas za mladička. Za mladička moraš imeti čas, jaz pa vem da ga sedaj ne bom imela. Pa še Bajka me bo rabila celo.

Dost mam megle

To pa res nikor več ne pelje.Že cel teden je megla in sonce je samo še spomin na lepe dni. Hočem sonce!
Ampak se ne damo. Šola je tudi v tem, grdem, mračnem vremenu.
Danes smo začeli po lovsko - v oštariji. Le da smo mi pili kavo, jagri pa kaj drugega. Ok Miha je spil nekaj, kar bi lahko bilo nekak tako kot en ta kratek...kombinacija jagodnega soka in coca cole...ok, me je streslo, kot pri ta kratkem :)))

Tamali so bili razigrani, predvsem mi je pa všeč. da se tudi tisti prestrašeni odpirajo in so se začeli igrat.

Igralne urice so že čez polovico.
Všeč skupina mi je, kljub različnim generacijam. Pustimo to, da smo danes dobili kuhano vino, psi napredujejo in tečajniki tudi.

Bolj kot se bliža december, tako se bliža tudi naš konec. No, le začetek kratke pavzice čez praznike.

Živalc pozimi

Vsak letni čas ima svoje čare in v vsakem času mi je v živalcu lepo. Danes smo bili zadnjič letos.

Kar veliko nas je bilo.

Tale fotka mi moja, mi je pa všeč (foto Kristina Valič)

 Tega ni čisto nič ganilo toliko psov okoli njega

Spet smo lahko opazili kako se dela v kardelu. Čedalje bolj so mi volkovi všeč.

Na mrazu so bile celo mačke žive. Nisem imela sreče, da bo jo razjezili, a vseeo je bila veličastna

Druga je pa pokazala nekaj več življenja in se celo, upam da, zabavala.

Današnja zmagovalna...

Diagnoza rak - limfom

Če poslušaš svoj notranji glas in mu slediš, kmalu ugotoviš, da te vodi v pravo smer.
Tudi tokrat me je. Pot, ki mi jo je pokazal ni lepa, daleč od tega. Bo zelo naporna in žalostna, po drugi strani pa, vem da bom šla čez to, ker mi drugega pač ne ostane. Vse kar upam je to, da bom močna in da ne bom s svojimi čustvi obremenjevala nje, ki si tega ne zasluži. Zasluži si lepo življenje še te zadnje mesece, ki so ji ostali na tem svetu.
Pisala sem o tem, kako je imeti starega psa.
Danes, ko sem dobila klic iz klinike sem se zavedala tega, da ni časa za obžalovanje, ni časa za žalost, ni časa za  nič drugega, kot za uživanje z njo.
Danes sem šla v obema na veterinarsko fakulteto, ker je tako naneslo, da sem urejala še neko drugo stvar. Ko je dohratrca zatipala bezgavke, je kar malo pozabila dihat. Glede na to, da Ajško pozna že celo življenje, se je počutila skoraj tako, kot jaz, ko sem jih prvič zatipala (http://bajka0304.blogspot.com/2011/10/odvalil-se-mi-je-kamen-od-srca.html)
Začelo se je punktiranje. Moram priznat, da sem prav presenečena kje vse imajo psi bezgavke, za dva mesta ne bi nikoli rekla. Klic čez dve uri me je prizemljil na tla. Še huje je bilo dr.Pavlinovi, ker kar ni vedela kaj naj reče limfom. Že zjutraj sem ji rekla, da Ajške ne mislim obremenjevati z ničemer, želim samo, da je ne bo bolelo.
Rak je že kar napredoval, prognoza je 6-8 mesecev. V torek imamo UZ, vzeli bomo kri, da vidimo kje smo in kako ji lahko pomagamo, da bo lažje.
Kako sem? Delam se, da sem. Razumsko mi je vse jasno. Čustveno mi je vse jasno. Je pa težko. Trudim se, da takoj, ko priteče solza prekinem misli in si rečem ne - ne smeš. Boš potem, ko je ne bo več. Sedaj, pa ne smem. Ne smem zaradi nje. Zato tudi, me ne sprašujte kako sem, ker mi ni fino, samo tega ne bom povedala na glas.

Trenutek je večnost, večnost je zdaj (WU MEN)

Take intervjuje bi še

Na vabilu je pisalo, da imam intervju 16.11.11 ob 9.12.
Ob 9.11 sme bila že nazja v avtu in obkrožen je bil da. Prijateljica, ki me je peljala niti čika ni pokadila dobro, ko sem že bila nazaj.
Ok, res da sem napisala tako kot je, dejstvo je, da sem imela papirje z dokazili, res je, da pač sem nastopila tako kot znam.
Tako, da je barbi skoraj usta zgubila, ko me je videla zjutraj. Manjkali so samo štikli - sem še premišljevala o njih, pa vseeno sem se odločila, da je posloven dekolte, bluza in ogrlice čisto dovolj poslovno zame.
V glavnem firma, ki to počne ima izi job!
Komaj čakam delavnice, da vidim kako bo šele tam.

Jutri zjutraj bo vse jasno

Jutri ob 9.12 bo šlo zares. Danes sem ponovno pogledala globoko vase in v svoje delo, no to delam že zadnjih par dni. Ok, lažem. To sem delala prejšnji teden, čez vikend pa prav nič. Potem je bil pa že ponedeljek, ko sem morala in danes, ko sem si pogledala globoko v oči.

Danes mi je spet prišel nasproti ta komad:


Ja ,sem narejena za ta posel in pika. Nihče mi ga ne bo vzel pa če se še tako trudijo.
Jutri imam pač presojo moje ideje. Kdo mi bo pa sodil?  Komaj čakam, sojenja imam rada, predvsem pa...ne glede na razplet, svoj tožnik in sodnik sem sama in sama sem si zadala to pot.

Vedno se ti zgodi ali pa najdeš tisto, kar rabiš v tistem trenutku. Včeraj, med tem ko sem brskala po svoji notranjosti in iskala vrelce modrosti ( kakšen fant bi mislil da sem delala kaj mokrega :))), sem našla med zapiski tudi tole:
Zavidajo mi, ker si upam živeti tako kot mi je všeč. Nadrjenost, uspeh in bogastvo ti odpustijo, samo sreče ne odpuščajo. (Hans Hahe)


Odpustite mi, ker vem kaj delam!

Se vidve v nedeljo pondeljk

Ja, moja nedelja je ponedeljek. In danes je bila prav luštna. Toliko načrtov. Najprej na kavo, potem oprat lase, potem se lotit projekta samozaposlitev, kuhanje kosila, sprehod s psi, popoldanski obisk. No, dopoldne mi je spremenil en izmed klicev. Klicatelj je naredil to kar mora, če me hoče dobit. Določil je, da se dobiva sedaj. In sva se. No, jesti kosilo v isti uri kot se zbudiš je res malo težko, ampak če se pomatraš gre. Bil je zelo prijeten pogovor, no samogovor če sem poštena, ampak...upam, da ponovi klic.
Res, da mi je spremenil dopoldne in je ostalo le to, da sem si umila lase, ker sem si jih res morala.
Popoldne pa je bil točno tak, kot je bil načrtovan - babji.
Po vikendu kot je bil tokrat mi sede, da imam nedeljo v ponedeljek. Sobota je bila res lepa. Zjutraj najprej šola - po dolgem času spet v sončku.

Potem pa vožnja v Maribor in izpita nevarnih psov. Vse je potekalo tako lepo, da sem bila res vesela, da to počnem.
Z Borisom sva šla na kosilo, mešano meso na žaru vedno sede, sploh če ga ješ v pravi srpski restavraciji.
Po kosilu in sprehodu po Mariboru sem v navigacijo odtipkala naslov Pohorske kavarne. Če ne bi šla tja po torte bi bil ogromen greh. Danes premišljam, da je greh, ker jih nisem vzela več. Ampak dobra stvar je vedno tista, ki traja kratko, ampak si jo zapomniš za dolgo.
Nedelja je bila delovna. Začelo se je v megli. Snifački so se izkazali za posrečeno idejo jeseni. Definitivno jo bom ohranila in jo nadgrajevala.

Z malo šolo smo bili že obsijani s sončkom in tudi mrzlo ni več bilo. Psi rastejo in se razvijajo. Skrbi me za enega, ker težko je prepirčat človeka, da ima problem, če ga on ne vidi, ozirama ga vidi, pa se dela, da ga ni. Ne upam si napovedovati konca, ker to, kar sedaj vidim, mi ni všeč. Naredila sem vse kar sem lahko, pa vseeno se mi še vedno zdi, da nisem naredila nič. Dejansko se res ni nič spremenilo, ker pač, če nočejo, jaz ne morem nič. Nič ni dobro, to vem, ampak nič tudi ne morem za to, da bi se premaknilo iz nič.

Tisti, ki hoče, ki se zaveda odgovornosti in predvsem, ki se zaveda lastnega vložka, za tiste vem, da ne bo nič narobe in tudi vidim na njih kako uživajo, kako pivnajo informacije, ki jih dobijo. Pa tudi če zaradi toliko vneme včasih na sončku skoraj stoje zaspijo ;)

Njima je to vsekakor opravičeno. Ljubezen do psov, uživanje v sobivanju z njimi in združevanje športa s psom je pač tista kombinacija, ki prinese tudi utrujenost hkrati pa tudi veselje. Jutrani trening teka, potem šola z njim in potem še šola za drugega psa...te so res čisto in samo pasji :))

Igralne urice so že na polovici. Kam hiti čas?? Mladički rastejo in se razvijajo, lastniki pa tut. Le prehitro je vsega konec. A konec vedno napoveduje nov začetek.

Pasji vikend, pasji teden, pasje življenje. Ponedeljki so nepasji, včasih sicer s pasjimi ljudmi.

Uspešnost prevzgoje nevarnih psov je 100%

Ja, program Prevzgoja nevarnega psa je 100%. Od danes naprej imamo spet še dva izšolana psa po tem programu, ki sta program uspešno zaključila in sedaj lahko živita dalje in uživata pasje življenje.
še enkrat se je pokazalo, da je znanje in predvsem izkušnje tisto, ki ti prenesejo uspeh. Ki spremenijo ljudi, ki jih dajo možnost boljšega jutri.
Psa sta pokazala, da se jih s primerno vzgojo lahko spremeni, da se popolnoma mirno sprehajata po urbanem okolju, da nista pri tem pod nobenim poveljem in se jih ne hrani samo na sprehodih.
Nekoč se bo spoznalo, da se res lahko oglašuje vse, da mediji prenesejo vse. Da so specialisti za take in take pse.
A dejstvo je le eno. Le en človek v Sloveniji lahko uradno da žig, da je nevaren pes prevzgojen. In ta človek sem še vedno JAZ.
Lahko pišejo, da "Poseben izziv za nas predstavlja prevzgoja problematičnih psov z raznimi vedenjskimi motnjami" Komot, ampak dejstvo je, da jim je lahko le izziv. Mi pa imamo dokazljivo znanje in uraden žig, da nam to ni izziv, ampak da to znamo narediti.

Koliko kvazi ljudi se oglašuje in promovira, da so stručkoti za take in take pse. Kar naj bodo. A koliko psov in ljudi je zaradi takih kvazi ljudi zavoženih, da jih na koncu dobim jaz v program prevzgoje nevarnega psa?

Vsak dela po svoji vesti, dokler je tako je vse prav. Ne pa delat za svoj žep in te briga za druge. Saj odgovorni moralno ste prav tako vi, kot oni!

Pustimo pridige in modrovanja.
100% uspešnost programa za prevzgojo nevarnega psa je pač dejstvo!

Kdaj sem vesela

Ma, saj sem skoraj vedno vesela in dobre volje, a pridejo trenutki, ko sem še bolj.
Danes popoldne sem bila prav posebej vesela. Veselje, ki je že mejil na ponos. Včeraj nas je bilo blizu 40 v mestu na sprehodu in sem se sprehajala z njimi, kot da bi bila z dvema. Danes smo to nadaljevali in smo šli na kavo. Najprej z eno skupino, ki je komaj začela malo šolo. Torej so še "neobdelani psi", in res so bili trije čisto novi. Eno uro smo bili na kavi, kot da bi sedela s prijatelji smo mirno čebljali, psi so bili tam in nihče se ni zmenil za njih. Kot da je to nekaj najbolj normalnega. Saj je, samo dokler ne vidiš ne veš.
Prvi stavek pred lokalom od enega tečajnika je bil : joj, pa moj res noče hodit na kavo. Na koncu je bil najbolj priden.
Naslednjo uro sem imela novo skupino psov, ki zaključujejo malo šolo. Natakarci ni bilo najbolj jasno, ker je komaj pospravila mize, pa sem bila spet tam. Sem jo opozorila, da so ti malo večji. Razlike v šoli je 2 meseca. Razlika v psih je ogromna. Sami so vedeli, da smo na kavi in so se polegli, mi pa smo klepetali in se smejali.

Ob takih kavah vidim tisto, kar kdaj ne vidim ali pa tisto, kar mislim da še nismo. Da nam še manjka, da moram še.
Vedno moraš strmeti k boljšem, pride pa trenutek, ko se ustaviš in rečeš, tole je že prokleto dobro :)
In danes je bilo, odlično!

Lušten dan

Dan, kot je bil današnji, bo ziher še kak. Dopoldne sem imela eno skupino, ker pa jih je večina opravičeno manjkala, smo najprej zmatrale pse, potem pa šle babe na kavo. Več kot luštno je bilo, prav pasalo je.
Potem pa sem se odpravila v svojo bivšo službo. Še prej sem zavila v Špar. Trgovina, ki sem jo do nedavnega imela v malem prstu, mi je postala tujec. Prav nič domače se ne počutim več tam. Vse kar je isto, je prijazna prodajalka na sirih, ki si je zapomnila, da vedno vzamem kokos in ananans v ta srednjo posodico. Ta kombinacija mi je res dobra in jo vedno kupim, ko sem tam.
Pot me je potem peljala v mojo bivšo službo. Če sem nazadnje še nekaj čutila ob prihodu, sem bila danes popolnoma brez vseh občutkov. Prišla, rekla živjo, vzela hlače, spila kavo, se načvekala in šla domov.
Zadnjič sem dobila v dar odganjalec pogledov, oko ki te varuje pred zlobnimi pogledi. Nekje sredi pogovora z Renatom, ko so prišli bivši sodelavci na kavo in niso odzdravili, le ocenjevali so me s svojimi pogledi, sem se zavedala, da obračam obesek proti njim in ja, začutila sem kako me ne gane. Itak nimajo nobenega žviljenja v sebi, le tisto....budala si dala odpoved. Prav berem jim iz njihovih pogledov, kako si mislijo to. Ej fantje, nič bat. Meni je dobro, v bistvu mi je zelo dobro. Predvsem pa...moj mir je na višku, kar njihov nikoli ne bo.

Popoldne smo šli v mesto na sprehod. Že dopoldne sem se ujela, da se mi ne da vozit. Občasno se mi zgodi, ko se mi enostavno ne da, ko bi najraje parkirala avto in čakala, da se spelje sam. Ko se mi ne da pritiskat gasa, ko se mi ne da šlatat, ko se mi enostavno, ne da sedeti v njem.
Zato sem klicala fajna tečajnika, ki se peljeta mimo in še mene pobereta. Po dolgem času sem sedela na zadnjem zicu in se samo peljala. Če dobro pomislim, sem to počela nazadnje v njunem avtu, ko smo šli gledat mladičke. Kdaj prej sem se peljala zadaj...se ne spomnim več, torej že dolgo nazaj.
Pred mano so naporni dnevi, ampak tak dan, kot je današnji mi dajejo gorivo za naprej.
Le to, da se moram peljat v Maribor mi danes, ko se mi še ne da vozit, nekako ne da. Po drugi strani pa vem, da bom jedla spet tisto dobro torto, pa definitivno bova šla z Borisom na dobro kosilo po opravljenih izpitih...ja, komaj čakam soboto, ker vem, da bosta najmanj 2 zelo vesela, jaz pa bom dobro jedla.
Moraš imet motivacijo za v avto, ko se ti ne da vozit. Sem jo ravnokar našla.

Igralne urice za pasje mladičke

Pasja šola za pasje mladičke. Vedno sem v pričakovaju kakšne kužke pa sedaj dobim. Igralne urice za pasje mladičke, so uganka do zadnjega.
Ker se je zopet javilo nekaj mladičkov, bomo imeli nove igralne urice.  Ternim bo ob sobotah dopoldne, prijave pa na info@bajka.si
Pasja šola je tudi šola za pasje mladičke.

Jutri se začne čakanje

Jutri imam prvi sestanek na Zavodu, kjer se bomo meni o subvenciji. To je začetek konca. Oziroma bolje rečeno začetek novega začetka.
Kakor koli se bo izteklo, moja pot je jasna in določena. Čakam samo še, da globoko vdihnem in začnem.
Nisem ravno nestrpen človek, sem pa človek akcije in ubija me čakanje.
Trenutno sem v enem takem položaju, ko ful bi, pa ne morem. Ko imam ful idej, pa jih niti ne znam definirat. Sem v obdobju, ko vse vem, ko vse teče, pa nič se ne spremeni.
Kot da stojim na otočku sredi razburkanega oceana. Nad oceanom je neurje z visokimi valovi in strelami, na otočku pa sije sonce. Tko nekako se počutim in vleče me v vodo, vleče v valove. Po drugi strani pa vem, da še ne smem. In zato se neurje odmika, nad otočkom je pa oblačno in težko vreme kjer vse pritiska dol. Kot pri tisti igrici, kjer se spušča utež in te spešta. Občasno se počitm kot da nad mano visi ogromna pokrovka, ki se približuje dnu, ampak ga nikoli ne bo dosegla, ker je prevelika in ne more zapreti lonca.
Najhuje mi je čakati, ker tokrat pa res ne morem drugega, kot čakati. Nikoli nisem bila odvisna od drugih, ko premišljuejm za nazaj mi je bilo tudi čisto jasno zakaj sem dala odpoved. Ker...dokler se nihče v službi ni vtikal vame, dokler me nihče ni preverjal, dokler sem delala tako kot sem si sama zamislila, je bilo narejeno vse in še več. Ko so se začeli vtikat vame...sem nehala delat oz. sem delala točno toliko, kot je bilo potrebno. In ko ni tako, kot si želim in ko drugi odločajo o meni - takrat jaz grem. Ker o sebi odločam jaz sama.
In tole sedaj je odločanje o meni, odločajo pa ljudje, ki me ne poznajo, ki konec koncev razen tega, da bodo rekli da ali ne, ne bodo imeli nič od mene. Ker bo to kratkotrajna odvisnot od drugih, jo bom preživela.
Nekako sem si zamislila, da mora biti letos to rešeno. 2 meseca bom zdražala, sploh ko se bo začelo odvijat.
Upam, da bo. Če ne bo, je pa tudi že vse znano. Samo to čakanje na čakanje me ubija. Le od kje mi je to že znano?

Fantastičen dan

Dopoldanska šola je bila več kot uspešna. Fuzbal vedno naredi svoje. Vreme nam je bilo naklonjeno, na trenutke je bilo prav pošteno vroče. Že dolgo nisem direkt iz šole šla pod tuš.

 

Nekje na sredi zadnejga tečaja me vedno kolnejo po dolgem in počez. Potem pa prinesem žogo in vse se pozabi. Nogomet res združuje ljudi.

No, danes se je združila tudi vaška skupnost, saj smo imeli sestanek zaradi snega. Ne razumem ljudi, da so taki....(zanalašč puščam odprto - temu se reče avtocenzura ) in ne pridejo na sestanek, saj se gre tudi za njih. Moram pa reci, da sem bila ful presenečena, ker so manjkali le trije. Za enega bi bil čudež če bi prišel, za drugega malo manjši, ampak napredek je, da se strinja.

Presenečenja vedno doživljaš pozitivno in negativno. In tudi danes je bilo tako. Negativna presenečenja so bila, da pač nekateri niso imeli časa priti ali pa so spali (mora bit pa res jeba, da odrasel človek ob enih popoldne spi). Pozitivna pa to, da smo bili totalno sklepčni in se vse zmenili. 

Ja, presenečenja....

Mogoče bi pa imela malega psa

Ampak vedno v družbi velikega, ker brez velikega si ne predstavljam življenja. Imeti malega psa je fino, ker ga primeš in preneseš drugam. No, tudi na oblekce sem se že navadila in mi gre celo vsak dan bolje.
Danes smo izkoristili topli dan in smo bili oblečeni le pozno popoldne in zvečer.

Še vedno budno Bajkino oko

Oba sta navdušena nad Ajšo, včasih celo preveč

Bajka še vedno prenaša veje in na vse pretege se trudi, da bi ji jih metala

Sedaj se že oba igrata z njo, včasih jo moram le opozoriti, da sta majhna in da naj se ne razigra preveč.

Ajšika ju je neverjetno lepo sprejela, prav pomladila se je ob njima

Tamalima pusti dobesedno vse. Še celo v prtljažnik gresta lahko, pa je to njen dovoljeno sveti kraj, kamor drugi psi v njeni prisotnosti ne smejo.
Bajkin pogled pove: Mali pazi se, ker te bo. Ne jemlji ji storžka

Vsakemu drugemo bi že žnable dvigovala in renčala. Ta mali palček ji lahko vzame vse. Kot da bi imela spet mladička, ki ga je treba vse naučit.

Nodiju se dogaja in je vsak dan bolj vesel. Jaz pa tut, ker sem pogruntala v kaj naj ga kdaj oblečem.

Na vsak način bi rad spravil Ajšo v igro, no saj občasno pa jo ;)

Palčka mala

Kako ga človek ne bi imel rad?