Neprecenljiva stvar je slišati tišino. Tako veliko mi pomeni, da me obačsno zmoti Ajškino sopihanje. Po drugi strani pa je to del te tišine. Zvok ptičkov, korakov, Ajškinega dihanja, ropotanje ovratnic, pok palice na katero stopim. Šum grmovja v katerem je ptiček.
Vse to je ta tišina, ki jo imam na dosegu roke, pa po drugi strani je tako daleč. Daleč zato, ker si ne vzamem čas, da se jo lahko naposlušam. Ta proklet čas, ko se ti stalno nekam mudi, če se ti ne mudi, se ti pa več ne da.
Ti dve opciji sta že tako zakoreninjeni, da je prav težko presekat. Stalno hitenje, ma kaj hitenje. Stalno norenje in borba s časom te zmatra. Zmatra do te meje, da si ne znaš več vzeti čas zase in za to, kar rad počneš.
Ena teh stvar je ...sprehod v tišini. Ko te piči, da bi šel pogledat še tisti travnik, pa tisto grmovje, pa pogledat še tisto...
Danes sem si vzela ta čas, ker ga imam. Ker nimam šole in ker rabim nahranit dušo pred obdobjem, ki me čaka. Rabim energijo, rabim slike v spominu, ki jih bom priklicala takrat, ko jih bom rabila.
Sprehod mi vzame eno urco, da mi pa toliko, da lahko zaradi njega živim v tistih momentih, ko si na meji, da se ti zmeša.
Ko Ajško in Bajko vprašam ali gremo na sprehod, sta še predno dokončam stavek, že pred vrati.
Tokrat se je odločil, da ne gre z mani, kar mi je bilo zelo všeč, ker ko gre z nami ni tišine.
Današnji sprehod, sem želela "uloviti srne". Vsak večer, ko hitim s psicama ven jih srečam. Seveda, da takrat nimam časa za njih, saj je moja skrb le ta, da se psici polulata in pokakata. Vse ostalo pa...sem na tisti stopnji, ko sem preutrujena za kar koli.
Zanašam se na Bajkine sposobnosti, ker mi res lepo nakazuje stvari v gozdu. Ajška si pa privošči samo še uživanje.
Regratove lučke...pogled na njih me odpelje v otroštvo, ko smo jih pihali in smo se prešerno smejali, ko nam ni šlo, ali pa je veter ravno zapihal v nasprotno smer in si si pihnil vse v obraz.
To grmovje mi je uganka vsako leto. Upam, da se bom spomnila in slikala potem, ko bo še bolj fascinanten. Kar nekaj se dogaja in v vsakem obodbju je čist hud. Najprej cvet kot ognjemeti, potem nastane list in gor bunkice, ma čisto čudna igra narave, ki ustvarja nove stvari.
Le ena stvar, ki je na žalost tudi del narave, me vsakič sproti razjezi. Prav ne vem, je to sovraštvo, prezir ali mržnja. Ne prenesem ljudi, ki so izmečki, ki so tako primitivni, da s to svojo primitivnostjo presegajo vse meje. Kako so lahko tako blesavi, da si serjejo v svoj kozarec in krožnik.
Lansko leto, je bilo vse očiščeno. Letos pa isto sranje. Iščem lilije, lani so bile po več kot 10-tih letih. Upam, da letos nismo spet tako zasvinjali vsega, da ti čudeži narave, ne bodo ugledali dan.
Tale je tudi en mali čudež narave. Stara je 11 let pa še vedno živahna in za akcijo.
Danes sem bila zopet ponosna na moji dve psici. Iskanje srnic pomeni, da moraš biti tiho. Pomeni, da moraš tam, kjer predvidevaš da bodo, tiho. Iskati srne v dužbi dveh psov je pogumno dejanje. Vem, da nas srne že poznajo, saj se srečujemo vsak dan.
Približno vem, kjer jih bom srečala. Jase sredi gozda so tisti kraji, kjer se ob določenih urah zadržujejo. Vesela sem, da psici ubogata tudi če šepetam in če jima pokažem z roko kaj morata narediti. Prav balzam za ušesa in grlo je, ko ti ni treba govorit ampak roka pove, onidve pa naredita.
Pogledat jaso brez da bi bile psici prvi gor...lahko, če imaš vzgojene pse.
Vse to je ta tišina, ki jo imam na dosegu roke, pa po drugi strani je tako daleč. Daleč zato, ker si ne vzamem čas, da se jo lahko naposlušam. Ta proklet čas, ko se ti stalno nekam mudi, če se ti ne mudi, se ti pa več ne da.
Ti dve opciji sta že tako zakoreninjeni, da je prav težko presekat. Stalno hitenje, ma kaj hitenje. Stalno norenje in borba s časom te zmatra. Zmatra do te meje, da si ne znaš več vzeti čas zase in za to, kar rad počneš.
Ena teh stvar je ...sprehod v tišini. Ko te piči, da bi šel pogledat še tisti travnik, pa tisto grmovje, pa pogledat še tisto...
Danes sem si vzela ta čas, ker ga imam. Ker nimam šole in ker rabim nahranit dušo pred obdobjem, ki me čaka. Rabim energijo, rabim slike v spominu, ki jih bom priklicala takrat, ko jih bom rabila.
Sprehod mi vzame eno urco, da mi pa toliko, da lahko zaradi njega živim v tistih momentih, ko si na meji, da se ti zmeša.
Ko Ajško in Bajko vprašam ali gremo na sprehod, sta še predno dokončam stavek, že pred vrati.
Zanašam se na Bajkine sposobnosti, ker mi res lepo nakazuje stvari v gozdu. Ajška si pa privošči samo še uživanje.
Tale je tudi en mali čudež narave. Stara je 11 let pa še vedno živahna in za akcijo.
Približno vem, kjer jih bom srečala. Jase sredi gozda so tisti kraji, kjer se ob določenih urah zadržujejo. Vesela sem, da psici ubogata tudi če šepetam in če jima pokažem z roko kaj morata narediti. Prav balzam za ušesa in grlo je, ko ti ni treba govorit ampak roka pove, onidve pa naredita.
Pogledat jaso brez da bi bile psici prvi gor...lahko, če imaš vzgojene pse.
Tu sem jo prvič videla. Videti srnico v naravi je takooo lepo. Saj sem imela fotkič pripravljen, ampak gledat tiste okrogle učke, črn smrček in potem k ogre belo ritko...ma kdo bi fitkal...uživaj v pogledu.
Ker jih ni bilo na poligonu, sem vedela da so na sosednjem travniku. Vem, poligon je pokošen in tam gredo le pogledat kaj smo mi pozabili. Prav smešne so, ko pregledujejo kaj dajemo psom za jest. Rada bi vedela kaj si povedo z zajčki, ki pridejo malo kasneje. Me opravljajo, me grajajo ali pa...imajo potem oni šolo????
Srnjaček...družinica, trije so. Danes sta bila samo dva. Upam, da je naključje. Še samička.
Kaj počneta Ajša in Bajka med tem, ko jaz uživam v opazovanju srnic? Zabavata se po svoje. Ponavadi jih gledamo skupaj. Danes je Bajka imela delo z mucem, ki nas je čakal tam, kjer nas je na začetku srečal.
Ena ura tišine. Neprecenljivo!
