Kako veš da so prazniki?

Ker imaš čas iti s svojima psicama na sprehod in se ti nič ne mudi.
Še najmanj en mesec bo tak, da ne bom vedela vsak dan sproti kako mi bo ratalo. Ampak vem, da mi bo.
Najhuje mi je zaradi Ajške in Bajke, ker imata res skoraj nič od mene in še takrat, ko imata ju preganjam. Danes je bilo drugače. Nisem imela šole in lahko sem šla v miru na sprehod.

Da bi bile obe pri miru - skoraj nemogoče

Pot nas je peljala do save, ker sem se morala jaz nadihat - alergije so že v polnem teku in ob savi je meni v tem času tako lepo.

 Tile moji dve kozici, bi šle direkt not, če bi jima pustila. Tako sta mahnjeni na vodo, da res ni. Samo je le še preveč mrzlo. Do kolen je bilo čisto dovolj ;)

Ko je vsaka minuta važna, ko loviš dobesedno sekunde, se ti zdi čas, ko si lahko sam s seboj v tišini in miru tako neprecenljiv. Da sem se lahko vsedla in poslušala tišino. Da sem lahko gledala v prazno in se prepustila dihanju. Tako hvaležna sem za take trenutke. Vem da jih je premalo, zato jih izkoristim kolikor se le da.

Na koncu smo vzele še frizbi iz prtljažnika in veselje je bilo popolno.

Ajšika je čist nora, kljub svojim letom živi dobesedno na polno vsak dan. To je tisto, kar se moramo naučiti od živali. Ne se obremenjevat za prej in pol. Živeti moramo za sedaj, ta trenutek in iz tega trenutka moramo potegnit najboljše. Preteklost itak ne moreš spremenit, sedanjost lahko živiš, prihodnost je itak že zapisana, tako da jo samo sprejmeš in živiš. Lahko je deloma spreminjaš, veliko bolje pa je, da ji pustiš in ji slediš. Zato je le sedanjost tista, ki je vredna.

In ko ne bom vedela kaj pomeni imet čas, bom pogledala ta zapis, in spomin me bo ponesel nazaj na dan, ko sem imela čas.