ponedeljek, 11. april 2011

900

900 objav imam že. 900!!!
Ne morem verjet, ma to je res že ogromno. Mam res tolk za povedat. O mam, še več kot 900  objav imam za povedat, pa včasih ne smem česa povedat.
Kako rada bi kdaj povedala vse kar mi leži na duši. Pa ne smem, ker so to zaupni podatki me mano in stranko. Če povem, se lahko najde notri in to ne bo lepo.
Pa vseeno bom pisala na splošno.
Kako se počutiš, ko imaš probleme s psom in ko ne vidiš izhoda. Pa ne govorim o tisti, ki nikoli niso videli šole. Govorim o tistih, ki so pridni ozaveščeni in so v šoli od vsega začetka.
Hodijo, sledijo vsemu, delajo tako kot jim rečejo. Pa kuža pride v puberteto in ...nič več ni tako, kot je bilo.
Nič več ne zaleže, nič več ni priden. Samo še čedalje huje je. Pa še vedno hodimo v šolo, še vedno delamo tako, kot nas učijo. Stvari pa ne gredo na bolje, ampak slabše.
In čakamo, da mine. Pa ne mine.

Težko mi je povedat človeku, da je s tem, ko hodi v šolo kjer delajo tako kot delajo, naredil več škode kot koristi. Dlje kot čakaš, težja je pot prevzgoje. Tako za psa, kot predvsem za lastnika. Lastna nemoč in lastno dojetje, da si delal narobe, je najtežje. Oprostiti sebi in iti dalje, skoraj nemogoče.
Zato sem toliko bolj vesela klicev, ko me kličejo ljudje, ki so kmalu ugotovli, da tako ne gre.
Takim je veliko lažje pomagati, ker niso še veliko zavozili. Dva ta danes bila taka. hodimo v ....., .ampak mi nismo zadovoljni. A lahko pridemo k vam. Ja, lahko.