voda....dost jo je

Voda je sicer moj element in priznam...voda mi da vedno moč. Sava je tista, ki me nahitro nafila, ko rabim moč. Ko se moram v času alergije nadihat, grem do nje. Ko hočem psicama poleti narediti veselje, gremo do nje.
Pride pa čas, ko od nje bežim. Sava je vedno moja prijateljica, tista, ki odnese skrbi, vse tisto, kar drugi ne morejo ali pa smejo slišat.
Ampak...

Ko jo je preveč, je vsega preveč. Da te pričaka tam, kjer se drugače odločaš kje boš šel do nje...
Ne moreš ne levo ne desno, ker je vsepovosod voda...
Koliko enih skrbi in nadlog, žalostni in veselja, ljubezni in sovrašta se je moralo nabrati, da je tako deroča in da je vsepovsod...

Bolj kot gledam to gmoto vode, bolj ugotavljam, da danes ni moja prijateljica. Kot kaže se je toliko tega nabralo v vsej njeni strugi, da je čas za umik.
Lahko me spodnese in vzame s seboj...niti pod razno ji ne bo mogla kljubovati, ker je bila čisto premočna in odločena, da gre in nihče ji ne more nič drugega, kot da se ji pridruži. Lepo ali pa grdo.

Prostora si je naredila toliko, da je bolje - ne jeziti. Nihče več je ne ustavi, dokler si sama tega ne želi.

Tokrat sem jo pustila s svojimi mislimi in problemi....včasih je bolje narediti korak nazaj...in sem ga.