V šoli se je obrnilo kar nekaj ljudi. Najbolj ponosna sem na tiste, ki so vstrajali do konca in so šli čez vzpone in padce. Govorim o skupini, ki je stopila skupaj in rekla, da ne gre na izpit, ker je sošolka poškodovana in jo bodo počakali. So jo in pametno so se odločili, da nadaljujeo in delamo na tem, da imamo pse, ki so nam v ponos. Tudi jeseni nismo šli na izpit, ker smo raje delali vaje, ki jih potrebujemo v življenju. In ti moji dragi tečajniki gredo lahko s svojimi psi dobesedno kamor hočejo, lahko jih imajo spuščene, lahko jih pustijo, da se igrajo z ostalimi psi...lahko...lahko...lahko...preprosto uživajo z njimi.
Mali šoli sta dve, obe posebni. Ena zato, ker so v njej samo veliki psi in sami samci. Imeti v skupini same samce - prav nič lahkih pasem - od katerih želiš, da se igrajo med seboj, je težko.
Ogromno dela smo imeli, saj smo morali določene stvari narediti hitreje, ker...velikost in teža nista ravno kombinacija, ki dopuša napake. Vsi štirje so fantastični in komaj čakam nadaljevanje. Sicer smo ravno v najhujšem obdobju pubertete, ampak....vodniki točno vedo kako jih pristriči krila. To jim zadnje čase fantastično uspeva.
Druga skupina je imela smolo z zdravjem, saj so bili kar trije večino tečaja na bolniški. Ampak glavno je, da so sedaj ok. Bomo že nadoknadili zamujeno.
Na zadnjem skupnem sprehodu jih je bilo prav lepo gledati. Skoraj čisto pravi psi so že in že ratujejo vzgojeni meščani. Bomo pa še prišli v težje obdobje, upam, da se nekateri lastniki spravijo skupaj, ker drugače bodo imeli težave z njimi.
Igralne urice....joj dve tako luštne skupine. Ena v kateri so starejši ljudje, katerih ni veliko v šoli, druga sami mladi. Ma saj ne vem kje mi je bolj luštno. Oboji so fantastični!
Konec šole je vedo po eni strani veselo, po drugi pa žalostno. Želism si le, da bi tisti, ki imajo sedaj težave ne obupali, ampak si realno pogledali v oči in videli kjer in s čim ga lomijo. Nerealno je pričakovati spremembe pri psu, če jih ne narediš na sebi.
Ta malčke jutri čaka tole:
V spomin in spodbudo za naprej.
Ta srednji so bili že bolj pridni in zato dobijo:
Moji ponosni diplomantje pa....oni si zaslužijo tole:
Seveda ni darilo le za lastnike - res da brez njih ne bi bilo šole - darilo je tudi za pse. Saj oni niso krivi, če jim ne zanjo povedat, kaj hočejo od njih.
Letošnje leto sem se odločila, da s tem, ko jih obdarujem tudi nekomu pomagam. Če smo kinološko društvo se mi zdi prav, da pomagamo tistim, ki nimajo tako odgovornih lastnikov. Upam samo, da nikoli moji pasji tečajniki ne bodo rabili njihove pomoči.
Letos sem pasja darilca kupila in s tem pomagala društvu Žverca, ki pomaga zapuščenim živalcam.
Zakaj ne, če lahko.
Na koncu pa:
Jutri konča polovica, v nedeljo pa še druga. Saj samo za en mesec, potem gremo pa lepo počasi naprej.