Recesija ni opravičilo za vse

Zadnje čase se dogajajo stvari, ki niso prav nič več človeške, še najmanj pa fer. Razumem vse, da je recesija, da je sranje, da je treba zategovati vsepovsod. Ma ne razumem pa, zakaj je recesija najprej vzela neke normalne medčloveške odnose. Samo ljudje - delavci lahko rešijo recesijo, ker le ti proizvajajo dobiček ali pa zgubo. Tudi to mi je popolnoma logično, da najprej najebe delavec.
Ma, da pa zgine tista osnova človešta, ki se ji reče govor, tega pa ne razumem. Pravijo, da se od živali razlikujemo med drugim tudi po tem, da se znamo med seboj pogovorit. No zadnje čase so potem takem, naši šefi ene navadne žvali, ker se ne pogovarjajo več z nami. Izvajajo nek psihološki pritist, zavajajo te z informacijami, predvsem pa....takrat, ko je več kot očitno, da je jeba, vse skupaj zavlečujejo. Če nekdo že cel dan hodi naokoli kot pav, je logično, da je jeba. Če ti rečejo, da moraš kljub dopustu priti v ponedeljek v službo, je jeba še večja.
Zakaj že, mi ne morejo danes naliti čitega vina in mi reci, da grem na čakanje. Zakaj so mi še v torek rekli, da ja, sem na spisku, ampak zaenrat ne. Danes, je pa več kot očitno neverbalna kominikacija povedala svoje.
Vsaka čast vikendu - če bodo kaj rešili vmes-, ampak mislim, da smo vsaj toliko še nad živaljo, da sposobnost govora ostane in ti povedo to, kar se te dotiče. To je skoraj tako kot....točno vse živali vedo, da gredo umret, ampak se delamo da to ni to.
Tako je tudi tu....bodimo ljudje in povejmo, zakaj je potrebno cel vikend nekoga držati v šahu in čakati na ponedeljk zjutraj. Ker smo pozabili kako že to gre - kaj pomeni pogovarjati se. A bo v ponedeljek komu kaj lažje povedal ali pa poslušat? Nikomur ne.

Jebat ga, če bom na čakanju pol leta pa bom. Proti vetru se ne da scat in vsako sranje je za nekaj dobro. Sem že razpisala zimske igralne urice. Preživela bom, to me ne skrbi.

Resnica je čisto očitna, pa vseeno iščemo iglo v senu. Ko vidiš resnico, se nič ne spremeni. Drevo je še vedno drevo, gora je še vedno gora. Maezumi Rashi je nekoč rekel: "Ne morem verjeti, skozi kakšne muke in razočaranja gredo ljudje, da bi dojeli, da je miza miza in stol stol."
(K. Durckheim)

Živela recesija, opravičilo za vse.