Ne, ne, nič ne bom čarala. Danes sem dobila mail na temo
včerajšnjega bloga.
Glasil se je v smislu, da pri psu ni čarovnij, ampak delo in
da naj ne nategujem ljudi, da če bom nekaj tam mahala in čarala, bo psu bolje
in bo ok. Saj vsak, ki se malo spozna na pse, točno ve, da je samo red in
disciplina.
Ja, se deloma kar lepo strinjam s tem. Ampak...ko smo psa
sprejeli v svoj dom, smo hote ali nehote začeli vplivat nanj.
Pes je na svet prinesel svoj zapis o življenju, čas, ki ga
je preživel v leglu je zelo odločilen zanj, saj je tam dobil informacije za
celo življenje. Ko je končno nekako dobil "navodila za življenje" je
prišel v nov dom, kjer je bilo vse drugače in kjer so mi vsakih 5 minut
vcepljali nova navodila.
Dejstvo je, da s svojo vedenjem posegamo v vedenje psa. Red
in disciplina. Ja, res je. Ne govorim o ljudeh, ki to vedo in ki to upoštevajo.
Čeprav je spet tako, da po mojih izkušnjah ti ljudje tudi velikokrat preko psa
zdravijo svoje komplekse in s tem čisto nepotrebno preobremenijo psa.
Govorim o psih, ki imajo probleme in ki zaradi teh problemov
povzročajo težave tudi svojim lastnikom. Govorim o problematičnih psi in njihovih
lastnikih, kako jim pomagati obojim, da jim bo lažje, da se bo razumelo zakaj
do tega prihaja in da rešimo problem.
Ljudje svoja pričakovanja oblikujemo glede na okolico in
naučene ter pridobljene izkušnje. Ampak velikokrat so to pričakovanja drugih in
se jih zato ne doseže, saj če ni tvoje težko dosežeš to.
Poiskati ravnovesje v željah in potem te želje tudi preko
dela uresničit, to je tisto, kar sem mislila včeraj, da bom v prihodnosti počela
in pomagala psihično obema - lastniku in psu.
To sem počela že od vsega začetka, le da nisem vedla s čem
to počneš. Oziroma, mora biti to v tebi. Kot kaže je, sedaj sem samo še
izpopolnila tehniko, kako lahko lažje in bolj učinkovito pomagam.
Strah, da bo pes postal nekaj kar si ne želimo nas pripelje
točno do tega, da naš pes postane tak. Komu v tem primeru najprej pomagati?
Psu, da neha biti tak, ali lastniku, da neha na psa prenašati svoje strahove in
zaradi tega postaja točno tak.
To in še več je tisto o čemer sem pisala včeraj. To niso
čirule čarule - no so, za tiste, ki ne verjamejo v nič, še vase ne in se zato
stalno dokazujejo.
Če lahko pomagam samo enemu, sem dosegla svoj cilj -
pomagati in nekomu spremeniti življenje na bolje.
Če bom pa lahko vrnila komu to, kar mi je bilo dano, da Bajka spet hodi,
bom pa najbolj izpopolnjen človek. Kajti dobiš le toliko kot vlagaš.
In dejstvo je, da moja nova znanja lahko pripomorejo k
boljšemu in lepšemu jutri.
Vsak v življenju potrebuje pravljico, del nje vam dam lahko
tudi jaz.
