Vedno se počutim tako malo čudno, ko me tečajniki hvalijo. Hvalijo zato, ker mislim na določene stvari, ker jim šenkam uro, ker jih opozorim na kakšno stvar, ko si zapomnim kakšno njihovo osebno stvar. Najbolj mi je čudno, ko se mi zahvaljujejo za to, ker sem jih povedala to, kar jim gre.
Zakaj mi je čudno. Zato, ker mi je čisto samoumevno, da bom mislila na to, da jim bo bolje, da bodo doživeli čim več stvari, da bomo šli čez čimbolj različne stvari. Še bolj pa mi je malo nelagodno, ko se mi zahvaljujejo, ko jim res, prav pošteno postavim pred dejstvo.
Delam za njim, ne zase in popolnoma normalno mi je, da mi ni vseeno za njim in da mi je mar za njih. Vsakega posebej imam rada, vsakemu posebej privoščim najbolje.
Za vsakega mi je žal, ker ne naredi koraka naprej.
Ko delaš za ljudi, ti morajo biti ljudje pomembni. Če delaš za ljudi in te briga za njim, potem ne delaš za njim.
Ko delaš z ljudmi, imaš vedno pred seboj ogledalo. Vedno, ko se kaj zalomi, ko kaj ni tako kot bi moralo biti, si postavim špegu in se vprašam kaj še, kako še. Ja, včasih pač, ko vidiš da ne gre, vržeš puško v koruzo in si rečeš klinc gleda. Pa potem naslednjič spet vidiš isto stvar, isto napako, isto vzorec,....pa ti duša ne da, da ne bi nekaj naredil.
In dokler te duša vleče naprej, da si to kar si, da si sposoben nadret človeka pred ljudmi, da si sposoben komu direkt reci - sorry ti pa nisi sposoben za to....tako dolgo vem, da to delam za ljudi ne ne zase.
Zakaj mi je čudno. Zato, ker mi je čisto samoumevno, da bom mislila na to, da jim bo bolje, da bodo doživeli čim več stvari, da bomo šli čez čimbolj različne stvari. Še bolj pa mi je malo nelagodno, ko se mi zahvaljujejo, ko jim res, prav pošteno postavim pred dejstvo.
Delam za njim, ne zase in popolnoma normalno mi je, da mi ni vseeno za njim in da mi je mar za njih. Vsakega posebej imam rada, vsakemu posebej privoščim najbolje.
Za vsakega mi je žal, ker ne naredi koraka naprej.
Ko delaš za ljudi, ti morajo biti ljudje pomembni. Če delaš za ljudi in te briga za njim, potem ne delaš za njim.
Ko delaš z ljudmi, imaš vedno pred seboj ogledalo. Vedno, ko se kaj zalomi, ko kaj ni tako kot bi moralo biti, si postavim špegu in se vprašam kaj še, kako še. Ja, včasih pač, ko vidiš da ne gre, vržeš puško v koruzo in si rečeš klinc gleda. Pa potem naslednjič spet vidiš isto stvar, isto napako, isto vzorec,....pa ti duša ne da, da ne bi nekaj naredil.
In dokler te duša vleče naprej, da si to kar si, da si sposoben nadret človeka pred ljudmi, da si sposoben komu direkt reci - sorry ti pa nisi sposoben za to....tako dolgo vem, da to delam za ljudi ne ne zase.
