Danes zjutraj sem bila že, tako kot delovni ljudje, ob pol osmih v mestu. Ker sem morala slikat zobe, sem parkirala na železniški postaji in se čez cesto odpravila do zobarja - tokrat me ni čakal parking pred vhodom. Stojim na prehodu za pešce in čakam zeleno. Mi je žal, ker ne vem, da moram pritisnit gumb - no ne vem a ga moram al ne, jaz ga nisem in se ni nič zgodilo. Kmalu so se nabrali ljudje in en se je prav živčno prestopical in potem pritisnil na gumb, takrat se je začelo odštevanje. Opazujem ljudi, ki se živčno prestopajo, gledajo na uro, vlečejo čik, da si ga prižgejo. A sem bila še pred enim letom tudi jaz taka? No, priznam nisem bila, ker nisem nikoli na uro točno prihajala v službo.
Ko je minila minuta smo šli vsi čez cesto, vsi so hiteli, jaz sem se pa sredi ceste obrnila, ker sem se spomnila, da sem pozabila napotnico. Skoraj sem se smejat začela, ker so me vsi, ki so mi šli potem nasproti, čudno gledali.
Potem sem še bolj postala pozorna na njih. Res prave živčne razvaline že ob pol osmih zjutraj. Edin pozitiven je bil en stric, ki je na sprehod peljal bokserko, lepo sta se ustavila in božala pred semaforjem, ko je bila zelena, sta šla lepo čez. Nobene panike, le izi jutranji sprehod.
Tako hitro sem bila fertik tudi pri zobozdravnici, da niti parkirnine ne morem v stroške dat - če nimaš nič narobe in nobene lukne, pač ne moreš bit dolgo tam.
Sem pa celo pot domov premišljevala, sem bila kdaj taka. In ja, sem bila na začetku, ko sem bila še pripravnica. Delala sem v poslovni stavbi železnic, v službo sem hodila z vlakom, ker je bilo pocen in hitr. Res je, da sem imela vlak že ob 6:12, a kmalu sem šla direkt v služben vagon in si tam enga prižgala, do Ljubljane sem ravno pokadila. Hitro čez cesto, obvezno štempljanje in na jutranjo kavo, ki je bila odurno zanič. Jedilnica je bila v kleti, kjer je smrdelo ne samo po hrani in čikih, ampak še po plesni in zatohlosti, prav nič prijetnega ni bilo v tisti kavi, le kava zato, ker jo zjturaj rabiš in čik ob njej. Ampak tu tega nisem dolgo počela, ker sem kaj kmalu začela krožit po upravi in sem se imela čisto dobr. Najbolje takrat, ko sem bila na voznih redih in so mi rekli, naj jim dam kartico in jo pridem v petek iskat. Vsak dan sem bila v službi in še plus ure sem imela ;)
Ko sem po pol leta končala pripravništvo, sem delala na železniški postaji, tako da sem kavo pila v lokalu in je kava imela okus po kavi - vsaj to se je spremenilo. Pa ni mi bilo treba tako hitet. Ampak tudi tam sem bila mislim da je 3 mesece, potem sem pa itak prišla v BTC in se je dirka s časom končala. V službo sem hodila enkrat do osmih, najprej spila kavo, potem še eno, tako da...ne, nisem bila taka kot te, ki sem jih opazovala zjutraj.
Te so že v službo prišli vsi napsihirani, jaz sem v službo vedno prišla čist zaspana.
Ko je minila minuta smo šli vsi čez cesto, vsi so hiteli, jaz sem se pa sredi ceste obrnila, ker sem se spomnila, da sem pozabila napotnico. Skoraj sem se smejat začela, ker so me vsi, ki so mi šli potem nasproti, čudno gledali.
Potem sem še bolj postala pozorna na njih. Res prave živčne razvaline že ob pol osmih zjutraj. Edin pozitiven je bil en stric, ki je na sprehod peljal bokserko, lepo sta se ustavila in božala pred semaforjem, ko je bila zelena, sta šla lepo čez. Nobene panike, le izi jutranji sprehod.
Tako hitro sem bila fertik tudi pri zobozdravnici, da niti parkirnine ne morem v stroške dat - če nimaš nič narobe in nobene lukne, pač ne moreš bit dolgo tam.
Sem pa celo pot domov premišljevala, sem bila kdaj taka. In ja, sem bila na začetku, ko sem bila še pripravnica. Delala sem v poslovni stavbi železnic, v službo sem hodila z vlakom, ker je bilo pocen in hitr. Res je, da sem imela vlak že ob 6:12, a kmalu sem šla direkt v služben vagon in si tam enga prižgala, do Ljubljane sem ravno pokadila. Hitro čez cesto, obvezno štempljanje in na jutranjo kavo, ki je bila odurno zanič. Jedilnica je bila v kleti, kjer je smrdelo ne samo po hrani in čikih, ampak še po plesni in zatohlosti, prav nič prijetnega ni bilo v tisti kavi, le kava zato, ker jo zjturaj rabiš in čik ob njej. Ampak tu tega nisem dolgo počela, ker sem kaj kmalu začela krožit po upravi in sem se imela čisto dobr. Najbolje takrat, ko sem bila na voznih redih in so mi rekli, naj jim dam kartico in jo pridem v petek iskat. Vsak dan sem bila v službi in še plus ure sem imela ;)
Ko sem po pol leta končala pripravništvo, sem delala na železniški postaji, tako da sem kavo pila v lokalu in je kava imela okus po kavi - vsaj to se je spremenilo. Pa ni mi bilo treba tako hitet. Ampak tudi tam sem bila mislim da je 3 mesece, potem sem pa itak prišla v BTC in se je dirka s časom končala. V službo sem hodila enkrat do osmih, najprej spila kavo, potem še eno, tako da...ne, nisem bila taka kot te, ki sem jih opazovala zjutraj.
Te so že v službo prišli vsi napsihirani, jaz sem v službo vedno prišla čist zaspana.
