Vesela sem, ker se ljudje spreminjajo in poiščejo pomoč. Še bolj vesela sem, ker poiščejo mene, ker to je tisto, kar mi daje potrditev, da je moja pot prava in da lahko pomagam.
Lahko pomagam le tistim, ki so se pripravljeni spremeniti. In ja, nekateri se kar ne morejo in ne morejo in ponavljajo svoje napake že celo živiljenje.
Bolj kot se jim vse sesipa, bolj kot se jim vzorci ponavljajo, bolj se oklepajo teh neumnih navad in se nočejo spremeniti.
A imeti psa, pomeni stopiti iz lastnega po eni strani egoizma in postati prilagodljiv. Prilagodljiv v tem, da se pač prilagodiš psu in okolici. Po drugi strani pa postati samostojna in odgovorna oseba, ki točno ve kaj hoče.
S tem ne mislim, da moraš sedaj pozabiti nase in spremeniti svoj bit, ne daleč od tega. Govorim o tem, da je potrebno psa jemati kot individuim in predvsem, da se je potrebno s psom zelo veliko ukvarjat. To ne pomeni, da ga privežeš na povodec in greš, ampak da greš in si aktiven z njim. To zopet ne pomeni, da moraš teci in se iti ne vem kakšne športe z njim.
Aktiven s psom pomeni to, da postaneš aktiven vodnik v smislu vodenja psa. Kaj pomeni vodenje psa. Točno to - voditi ga.
Psa je potrebno pač navaditi na miljon in še mal različnih situacij in okolj. In tako kot mi postopamo do tega, tako se pes odziva.
Problemi nastanejo, ker ne postavimo odnosa. A ta odnos se že začne z odnosom sami s seboj in odnosom do drugih. Pes je naš partner, katerega vodimo. Torej ni enakovreden partner, ker ne more biti. Vedno je nekdo glavni in to mora biti človek. Ne glede na to kaj se nam dogaja v našem življenju, ne glede na to kaj kompenziramo z našim psom - jemati ga moramo kot psa. Jemati ga moramo kot mladička, ko je mladiček in kot odraslega, ko prestopi mejo mladička.
Z mladičkom delamo po mladičkasto, z odraslim po odraslo.
Bistvene razlike ni, povsod postavljamo meje in določimo kaj se sme in kaj se ne sme. Zmotno je in zaradi tega pride do največ napak, ker se z mladičkom ravna kot z odraslim psom in ker se z odraslim psom ravna kot z mladičkom.
Za psa moraš biti zrela osebnost in psa mora voditi oseba, ki ve kaj hoče v življenju in predvsem ki ima potrljenje. Biti popolnoma nepotrpežljiv...hoteti imeti ne vem kaj vse, pa hkrati nič ne vložiti v to ali pa kar se le da minimalno.....jah...ne gre, že v naprej, predno sploh kaj začnemo delat, smo obsojeni na propad.
Seveda je nujno potrebno vedeti kaj si želimo. Ker če tega ne vemo, potem ne moremo doseči to, kar si želimo.
Nočemo da je pes tak. Ok super, vemo da tega nočemo. Ampak če hočemo imeti takega in takega psa, moramo vedeti kaj si želimo. Želim si to in to. To, ne sme biti neka nedoločena stvar, ampak jasno določljiva stvar, ker le tako je dosegljiva.
Ja, problem je, če je vse v človeku nekaj nedoločljivega in če ni nekega jasnega cilja.
Če ne veš zakaj živiš in kaj je tisto, kar te osrečuje in kaj je tisto s čim lahko dosežeš to, da si srečen....potem je zelo težko usreči. Ustreči sebi pa pomeni, da imaš urejeno življenje in v urejeno življenje spada tudi poštiman pes.....in potem smo vseskozi pri tem, da pač če ne izstopiš iz kalupa, ne bo šlo in pika.
Vsak neuspeh te pokoplje, vsaka napaka postane tako velika, da nima smisla nadaljevati. Nihče ne pogleda sebe, ne, to se res ne dela. Vsak vidi le tisto sredstvo preko katerega želi doseči nedefinirano srečo. Je to avto, družba, služba, partner, otroci ali pa pes.Če ne sprejemaš sebe je težko sprejeti druge. V to kategorijo pač pašejo tudi psi. In predvsem če ne veš kaj je tisto kar te osrečuje, potem vidiš samo negativne stvari in pozabiš na pozitivne. Negativno te vodi in negativno vodi tvoje življenje. Nemogoče se je potem izvleči iz tega, ker je negativizem v negativnem človkeu pač močnejši od pozitive. V pozitivnem človkeu je negativa le ovira, ki jo premagaš. V negativnem pa ovira, ki pomeni konec in preko katere ne gre.
Niti ne pišem danes o psih. So pač zraven, ker jih imamo v življenju. Govorim o tem, da če se v življenju ponavljajo ene in iste zadeve, ki so negativne in ki ne osrečujejo, potem je potrebno nekaj narest.
A to kar jih večina naredi je poguba - poguba zato, ker jih začnejo voditi negativne stvari in v tem negativizmu tonejo tako globoko, da potonejo.
Odločitev vsakega posameznika je ali bo plaval ali pa se bo počasi ustapljal. Odločitev ali bo gor ali dol je seveda stvar posameznika in želje, da si res ne želi več tega, kar trenutno ima. To pa lahko zgodi le tako, da neha vrteti v preteklosti in gleda prihodnost. Prihodnost pa lahko vidiš svetlo le tako, da ne misliš negativno. Tako pa projeciramo negativne stvari in točno to tudi dobimo.
Pa pravijo, da je imeti psa izi. Ja, če je izi človek;)
Lahko pomagam le tistim, ki so se pripravljeni spremeniti. In ja, nekateri se kar ne morejo in ne morejo in ponavljajo svoje napake že celo živiljenje.
Bolj kot se jim vse sesipa, bolj kot se jim vzorci ponavljajo, bolj se oklepajo teh neumnih navad in se nočejo spremeniti.
A imeti psa, pomeni stopiti iz lastnega po eni strani egoizma in postati prilagodljiv. Prilagodljiv v tem, da se pač prilagodiš psu in okolici. Po drugi strani pa postati samostojna in odgovorna oseba, ki točno ve kaj hoče.
S tem ne mislim, da moraš sedaj pozabiti nase in spremeniti svoj bit, ne daleč od tega. Govorim o tem, da je potrebno psa jemati kot individuim in predvsem, da se je potrebno s psom zelo veliko ukvarjat. To ne pomeni, da ga privežeš na povodec in greš, ampak da greš in si aktiven z njim. To zopet ne pomeni, da moraš teci in se iti ne vem kakšne športe z njim.
Aktiven s psom pomeni to, da postaneš aktiven vodnik v smislu vodenja psa. Kaj pomeni vodenje psa. Točno to - voditi ga.
Psa je potrebno pač navaditi na miljon in še mal različnih situacij in okolj. In tako kot mi postopamo do tega, tako se pes odziva.
Problemi nastanejo, ker ne postavimo odnosa. A ta odnos se že začne z odnosom sami s seboj in odnosom do drugih. Pes je naš partner, katerega vodimo. Torej ni enakovreden partner, ker ne more biti. Vedno je nekdo glavni in to mora biti človek. Ne glede na to kaj se nam dogaja v našem življenju, ne glede na to kaj kompenziramo z našim psom - jemati ga moramo kot psa. Jemati ga moramo kot mladička, ko je mladiček in kot odraslega, ko prestopi mejo mladička.
Z mladičkom delamo po mladičkasto, z odraslim po odraslo.
Bistvene razlike ni, povsod postavljamo meje in določimo kaj se sme in kaj se ne sme. Zmotno je in zaradi tega pride do največ napak, ker se z mladičkom ravna kot z odraslim psom in ker se z odraslim psom ravna kot z mladičkom.
Za psa moraš biti zrela osebnost in psa mora voditi oseba, ki ve kaj hoče v življenju in predvsem ki ima potrljenje. Biti popolnoma nepotrpežljiv...hoteti imeti ne vem kaj vse, pa hkrati nič ne vložiti v to ali pa kar se le da minimalno.....jah...ne gre, že v naprej, predno sploh kaj začnemo delat, smo obsojeni na propad.
Seveda je nujno potrebno vedeti kaj si želimo. Ker če tega ne vemo, potem ne moremo doseči to, kar si želimo.
Nočemo da je pes tak. Ok super, vemo da tega nočemo. Ampak če hočemo imeti takega in takega psa, moramo vedeti kaj si želimo. Želim si to in to. To, ne sme biti neka nedoločena stvar, ampak jasno določljiva stvar, ker le tako je dosegljiva.
Ja, problem je, če je vse v človeku nekaj nedoločljivega in če ni nekega jasnega cilja.
Če ne veš zakaj živiš in kaj je tisto, kar te osrečuje in kaj je tisto s čim lahko dosežeš to, da si srečen....potem je zelo težko usreči. Ustreči sebi pa pomeni, da imaš urejeno življenje in v urejeno življenje spada tudi poštiman pes.....in potem smo vseskozi pri tem, da pač če ne izstopiš iz kalupa, ne bo šlo in pika.
Vsak neuspeh te pokoplje, vsaka napaka postane tako velika, da nima smisla nadaljevati. Nihče ne pogleda sebe, ne, to se res ne dela. Vsak vidi le tisto sredstvo preko katerega želi doseči nedefinirano srečo. Je to avto, družba, služba, partner, otroci ali pa pes.Če ne sprejemaš sebe je težko sprejeti druge. V to kategorijo pač pašejo tudi psi. In predvsem če ne veš kaj je tisto kar te osrečuje, potem vidiš samo negativne stvari in pozabiš na pozitivne. Negativno te vodi in negativno vodi tvoje življenje. Nemogoče se je potem izvleči iz tega, ker je negativizem v negativnem človkeu pač močnejši od pozitive. V pozitivnem človkeu je negativa le ovira, ki jo premagaš. V negativnem pa ovira, ki pomeni konec in preko katere ne gre.
Niti ne pišem danes o psih. So pač zraven, ker jih imamo v življenju. Govorim o tem, da če se v življenju ponavljajo ene in iste zadeve, ki so negativne in ki ne osrečujejo, potem je potrebno nekaj narest.
A to kar jih večina naredi je poguba - poguba zato, ker jih začnejo voditi negativne stvari in v tem negativizmu tonejo tako globoko, da potonejo.
Odločitev vsakega posameznika je ali bo plaval ali pa se bo počasi ustapljal. Odločitev ali bo gor ali dol je seveda stvar posameznika in želje, da si res ne želi več tega, kar trenutno ima. To pa lahko zgodi le tako, da neha vrteti v preteklosti in gleda prihodnost. Prihodnost pa lahko vidiš svetlo le tako, da ne misliš negativno. Tako pa projeciramo negativne stvari in točno to tudi dobimo.
Pa pravijo, da je imeti psa izi. Ja, če je izi človek;)
