ponedeljek, 19. marec 2012

Oblačen dan

Dan, ko je cel dan pritiskalo dol in sem čakala a bo dež al ne. Zato tudi nisem vzela s seboj fotkiča. Današnja ura je bila zadnaj v nizu zimske šole. Drug teden gremo novim zmagam naproti.
Za njimi je prišla konjenica in v bistvu mi bo najbolj težko delat z njimi. Ker smo imeli ravno zimo, smo podaljšali našo malo šolo v višave in so se v tem času psu tako lepo spoprijateljili med seboj, da res nimamo več dela z njimi. Kamor koli gremo, so pridni in se igrajo med seboj. Nekako so se že poparčkali ali pogrupirali in je vse ok.
Popoldne sem si privoščila skoraj 2 urni sprehod. Ko tako brez omejitev bluzim po gozdu se zavem, na kako lepem koncu živim.

Mi je bilo pa kar groza, ko smo se priblliževali Savi in nisem slišala vode. Prišli smo namreč na mesto, kjer bi morala sava dreti in kjer bi se moralo slišati bučanje vode. Videlo se je pa samo prazno strugo. Tako malo vode ni niti v največji vročini!
Ne vem kako se bo to končalo, če ne bo kmalu dežja. Tudi moj novi cvetlični kotiček ne bo preživel, ker se rožice ne bodo zaradi suše prijele.
In prinzam, da sem v moralnem precemu ali naj prinesem 5 litrov vode za rože na poligon, ali naj jo raje šparam, ker je kmalu ne bo.
Stanje Save 6.12.11 Slikano na približno isti lokaciji - meter gor ali dol

Tukaj je bila še Ajška tko živa....piška mala, pogrešam jo.