Danes smo šli v mesto. Ne v Tivoli, ampak res v mesto in na kavo, tako kot naj bi šli ljudje s svojimi psi.
Že kmalu po parih metrih je priletel v pse odvezan bel pudelj. Prav ponosno je paradiral med moji privezanimi psi, a ni vedel, da imajo ti prvezani psi inštruktrico, ki jih vedno brani. Prijela sem za ovratnico inga dvignila v naročje. Pogledam naokoli in nikjer lasntnika, tudi klical ga ni nihče. A ljudje res ne opazijo, da nimajo psa pri sebi?
Spustim ga na tla, ker res ne mislim paradirat z belim pudlom pod roko, a fanta ni prav nič zanimalo kje je lastnik, ampak le kje so moji samci in samice. Pa sem ga še enkrat dala pod roko, a tokrat odločena, da ga pač ne spustim več. Če ga nihče ne pogreša je več kot očitno, da je izgubljen. Sposodila sem si povodec in je lepo mašrial ob meni - no, hodi pa lepo;) Po kar nekaj časa se je le našla lastnica, ki je tekla za nami po svojega psa. Povedala sem ji, da naslednjič, ko vidim njenega odvezanega psa, psa ne dobi več nazaj, ker ga odpeljem v zavetišče, pa naj tam razlaga, zakaj je njen pes tam, če bi moral biti z njo na sprehodu. Mogoče sem s tem, ko je imela 5 minut straha za svojim psom dosegla to, da bo fleksi sedaj uporabila zato, da bo pes pripet nanj, ne pa zato, da lahko kam naveže vrečko za drek.
Še vedno ne razumem naše države, ki tako nujno rabi denar, zakaj se ne sprehodi po parku Tivoli in bo hitro dobila denar za mesečne plače celotne Veterinarske uprave, če bodo šli pa še mogoče kam drugam, pa celo Ministrstva pod katero paše.
Sprehod smo nadaljevali brez spremljevalcev. Poslušala sem komenatarje ljudi. Tako tistih, ki imajo pse, kot tistih, ki jih nimajo. Kljub temu, da nas je bilo res veliko in da smo naredili mali zastoj, so bili komentari samo pozitivni.
Ob tem sem se zavedala, da s tem, ko peljem toliko psov v mesto in ko niso razpušeni in hodijo kot hodijo z drugimi šolami, dajem ljudem tudi dober zgled. Da znamo biti pasji ljudje tudi čisto kulturni, da znamo dati pse tako, da ne motijo ostalih.
Najbolje pa je bilo poslušat ljudi, ko smo odšli s kave. Mimoidoči, ki so bili tam takrat, ko so še vsi sedeli, so obstali, ko je mirno, brez kakršnega koli prerivanja vstalo skoraj 40 psov in so šli naprej. Samo nemo so opazovali, na ustih pa se jih je risal nasmeh. Ko smo se začeli premikat so bili komentarji...a si vidu kolk psov, pa kolk so pridni. ne morem verjet, da jih je bilo toliko tam, pa sploh nismo vedl - to sem slišala, ko sem šla mimo mize nasproti miz, za katerimi smo sedeli.
Ko se zaveš, da s tem ko si tam, dviguješ tudi pasjo kulturo se zaveš, da delaš prav.
