Najhujše narejeno - urnik za jesen

Upoštevati vse želje, uskladiti vse dneve, imeti dovolj časa za ponovitev----to in še več je sestavljanje urnika.
Saj vsakič mislim, da ne bo šlo. Pa vsakič gre. Kdo je malo jezen, kdo ne more, ampak vsakemu posebeje in hkrati vsem, se pa res ne da ugodit.
Torej letošnji je narejen, delamo vsak dan, kot vedno. Novo je le to, da imam tudi dopoldansko šolo.

Je pa zato ta teden, teden dopusta. Vsak dan sem sicer na poligonu, ampak je od tega je le malo delovnega.
Pustimo individualce, ti so delovni. Skupine so tiste, ki  so na izi. Ma, ta teden razen igralnih uric, sploh ni skupin.
Je bil pa piknik.
Končno smo sprobali društven žar. Sem se delala, da znam zakurt, no saj je nekaj gorelo...

Moški je vzel stvari v svoje roke in naredil tako, kot je treba.

Gori:)

No...pogled ni ravno obetujoč

Ampak je oblubu, da bo!

in je blo!

Dante je moj favorti in pika!

No, imam še eno favoritko, ona....ona je pa itak brez konkurence!!!
Psi so danes imeli žur, še najbolj Nace in pa Čarli. No, saj na koncu so ga imeli vsi, samo čevapi in fotkič res ne gresta skupaj.

Koruzo smo pa zamudili..

Sem se pa rešila gospodarksega prava;) Je zgorel za dober čevap! Slava mu:)

Nor teden

Ta teden je pa res nekaj posebnega. Namesto, da bi vročino preganajala z nedelom, stalno nekaj delam.
Seveda je v prvem planu poplačilo grehov iz preteklosti in mislim, da sem na zeleni veji. No, bila bi zelo vesela, če bi bilo to res.
Današnji dan je minil v pisanju izpita pri 35°C v predavalnici brez klime. Ne me vprašat kako gre, z robčkom v roki, ker si brišeš pot.
Potem sem pa letela domov in se dobesedno samo preoblekla in letela naprej. Zaključek šole je moral biti poletni in je bil - kopanje v naravi.

vreme

Vremenu se je zmešal. Halo kar po 35 stopinj, v senci je 30, zvečer ob osmih jih je še 30...in to bo kar en teden. A ste nori al kaj?
Dobr, da sem doma in gremo že med 11 in 12 na savo, da potem ohlajene prespita vročino. Pustimo to, da imam stalno mokro posteljo, saj je vroče in se sprot suši;)

Zoo, mislim da letos tretjič ;)

Sem imela dopust :)

Privoščila sem si dopust. Bil je enkraten in točno tak kot se si ga želela in potebovala. Rabila sem odklop od vsega, spremembo okolja, tišino in hrano.S seboj sem imela sicer še Barbi in Milota. Zanj me ni skrbelo, ker sem vedela, da je ob Bajki čisto priden. Ok, v avtu sicer je poteboval mojo korekcijo na poti nazaj, ampak sva se zelo hitro in demokratično zmenila kje bo kdo.

To, da je bila zraven še Barbi je bilo pa tako kot, da je ne bi bilo. Mislim da sva kar obe rabile to, kar sva dobile. Saj sva skoz govorile, ampak nič takega kjer bi morala uporabljati možgane. Al pri govorenju al pa pri poslušanju. Kaj sva govorile, pojma nimam, vem le, da sva na koncu kosila obe rekli, da ne moreva več in prosile, da nama štruklje zavijejo za sabo.

Ker sem tokrat tudi uradno sprehajala Gala in ker sem imela še eno poslovno obveznost, sva se iz Ljubljane spravile relativno pozno. No, ob pol dvanajstih.

Tisto, kar si je bilo za zapomnit je bilo to, da je bilo v Ljubljani pošteno vroče.

Bolj kot sva se dvigovale, nižja je bila temperatura. 

Edino kar mi ni naredilo perfekt day je bilo jezero, ki cveti. Saj ima lepo zeleno barvo, tako kot mora imet, ampak tisto cvetenje vmes, mu vzame ves čar.

Milo je videl vodo in je bil v vodi. Plava gor in dol, nič ne rabi ne žogico ne palco, on plava.

Bajkica je imela s seboj svojo novo igračko, ki se je izkazala za dobro, vendar za enkratno uporabo. Ker je žive barve se jo vidi v vodi in ker je notri žoga, daleč leti. Kar pa pomeni, da lahko tudi daleč plava.

 Bajčki je končno nekdo metal v vodo stvari, saj je tut Barbi pasalo, če pa njej kar plava in ga briga za vse.

Ko smo Milota končno dobile iz vode, smo šle pa jest. Ne vem še, al mi je na Jezerskem tako všeč ta mir in voda, ali njihova hrana.
Dejstvo je, da se vedno preveč najem in da si vedno štruklje zavijem za domov.
Po kosliu sem še hitro naredila eno panoramsko z Bajko, kajti začelo se je oblačit. Na eni strani sonce, na drugi črni oblaki.

Bajki sem še hitro vrgla parkrat žogico v vodo in smo mogli it, kajti oblaki so se čedalje bolj zbirali na kup.

 Začelo je še pihat in čas je bil za odhod. No, streznitev je čakala v avtu, saj je bilo samo 22 stopinj. Nisem se mogla zadržati, ampak veter v hribih ima čisto svoj zvok. Zato sem se morala malo ustavit in prisluhnit vetru.

 

Ne samo zaradi vetra, tudi zaradi Galčka sva morale domov, saj je moral iti lulat. Saj je bil ob devetih eno uro vzunaj, samo ker danes nimam šole in sem ga navadila, da je bil od petih z mano v šoli in je norel, sem imela slabo vest, da ne bi bila okoli petih pri njem.
Jah...obveznost je pač obveznot. Ampak sem pa imela 4 urni dopust!

Med tem, ko se učim

Čas teče in bliža se ura resnice. Kako se to grozno sliši. Svoje grehe iz preteklosti moram odslužiti, kar pomeni, da se pač moram naučiti in včeraj se mi je posvetila lučka. Končno so mi stvari postale jasne.
Ne vem zakaj se prej ne spomnim na moč vizalizacije. Uporabljam jo na poligonu, uporabljam jo pri tečajnikih, ko jo rabim jaz, pa pozabim na njo.
Vizualizacija te pripelje do tvojih misli in tvoje misli se usmerijo na cilj. Tko, bom pač odplačala svoj greh. Ker to je moj cilj. Hočem končati s tem, ker želim naprej, hočem delati druge stvari.
Vmes se mora seveda človek sprostit, in sporšča me fotkanje.
Kaj le drugega, če je pa polna luna.

Danes sem ujela še lep sončni zahod. V bistvu je za to kriva Ajša. Trudim se, da gremo zvečer za 45 minut na sprehod, ker je že dovolj hladno in se mora ornk sprehodit. Včasih gremo hitreje, včasih počasneje. Če vidim, da ni njen dan se obrnemo in gremo prej nazaj. Danes pa se je odločila, da bo sprehod podaljšala. Na ovinku, kjer se pot obrne proti domu je šla naravnost po pokošenem travniku. Počakala sem, da sem videla, ali gre le kaj povohat. Ne, šla je naprej. Prav punca moja, če tako rečeš, grem pa za teboj. In smo šli na daljši sprehod. Ona že ve kaj dela, moja naloga je le, da ji sledim. Zaradi tega smo bile malo bolj pozno doma. Mogoče mi je pa želela pokazati to.

Nikoli si ne odžri časa, ko lahko za trenutek postaneš in užiješ lepoto, ko ti jo ponuja narava.

Ne morem, da ne bi:)

Pravijo, da ima luna svojo moč....ne morem se ji upreti

Zadnji prosti vikendi

Ta vikend je moj zadnji letošnji prosti vikend. Naslednjega bom že delala, potem grem pa na seminar.
Kdaj bo naslendji. Ko bo dež. Kdaj bo uradni naslednji prosti vikend? Po 6 decembru. Zato si bom čisto resno vzela prosti vikend. No začel se je dobro.
Opazovanje srnice. Čeprav priznam, da me malo skrbi za tole punco. Tako majhna je, da sem na začetku mislila, da je zajc. Ko sem bolje pogledala sem videla, da je srnica. Upam, da je samo letošnja in da ni bolna.

 Ko se je začela premikat, mu je bilo dokončno jasno, da je srnica.
Dnevni oddih na novem kotičku za počitek je postal že rutina.

Tu spodaj je vse drugače ;)

Ko zapiha veterček, se to darilo spremeni v zvok morja.

Novega imamo, upam da bo ta zdržal malo dlje.

Prosti vikend..še jutri, potem pa zavihat rokave in veselo na delo.

Spet smo šli v Tivoli

Nisem preštela koliko nas je bilo, ampak nas je bilo veliko. Ni bil rekord, mislim da taka običajna skupina.
Luštno je bilo. 2 skupini mladičkov so bili prvič in za prvič so bili več kot fantastični.  Ne morem pa prehvalit corsic. Tako pridni psi, da si ne upam pomislit kako bi bil, če ne bi bili.

Imeli smo celo nedomestne lastnike, ki sta nadomeščala "ta mlade". Mislim, da sta se več kot uživela v to vlogo.

Malo smo si moralo deliti naš plac...Pes je njihov!

JE PLAC! Gremo na kavo!

Malo smo še delali in izkoristili zvok bobnov.

Na koncu, smo se pa še malo kulturno izobraževal;)

Luštno je bilo res!

Za konec pa še večerni sprehod s svojima dvema. In spet je luna polna! Kako leti ta čas.

Revija Kužek

Na naših tleh se je pojavila nova revija Kužek. K sodelovanju so me povabili že pred prvo izdajo, vendar sem si vzela čas za premislek, ker me je zanimalo kakšna revija bo to. Konec koncev si ne morem privošlit pojavljanja v kar nečem. Revijo sem dobila na dom in bila prijetno presenečena. Poslala sem jim mail s pohvala in zmenili smo se za sodelovanje.
http://www.kuzek.si/strokovnjaki-odgovarjajo
Kot strokovanjak za kinologijo, bom odgovarjala na vprašanja povezana z vzgojo. Upam, da bom komu odprala oči in pomagala pri težavi.

V naslednji številki naj bi bil objavljen tudi moj članek o problematičnih psih, upam da bomo tudi tu našli skupni jeznik in bomo imeli trajnejše sodelovanje.
Vsakakor začetek je in vesela sem zanj.

Je pa to sodelovanje prineslo težavo. Rabijo mojo sliko. Mojo!! Nimam svoje slike, ker sem vedno za aparatom. No, ša sem prijela navodila v roko in šla brat kako se vklopi samosprožilec. Če drugega ne, sem po več kot letu dni vzela v roke navodila. Ne, nisem še našla čas za njih. Ko diplomoram ga bo morala!
No in smo šle na poliogon
.

Zgleda simpl, pa sploh ni bilo.
tekanje gor in dol. Ker pač moraš naštimat aparat in potem lavšam med psici, ki se seveda prestavita, pa kako jima dopovedat naj gledata v fotkič in škljoc, je potekel čas. Izbrati je bilo potrebno eno in ta se mi je zdela najboljša.

Škoda, ker jo na strani od revije popači. Pomoje so jo preveč zmanjšali.
Veliko lažje je slikat, če si na ddrugi strani.