sobota, 25. december 2010

Usoda res ne prizanaša

Telefonski klic. Veselje ob znanem glasu, ki sem ga zaslišala na drugi strani. Pa vendar že takoj ni bil to glas, ki mi je vedno pomeni nekaj. Nekaj več. Optimizem, veselje, glas, ki te dvigne, ki ti da energijo, ki ti pove da je sonce, tudi če lije.
Gospod, ki bi mi bil lahko oče je prišel v moje življenje preko svojega psa. Zaradi spleta okoliščin je bil le en tečaj del mene, pa vseeno sva ostala v stiku. Sem ter tja me je poklical, da mi je povedal kako je in kako je MO priden, kako se imata.....bila sva v stikih, oziroma vedela sem, da sem se mu tudi jaz usedla v srece, ker drugače me ne bi klical.
Tokrat, ko mi je povedal, da ni dobro, sem takoj vedela, da je nekaj hujšega. Ko mi je povedal, da se bori z rakom, sem čutila da se poslavljava. Nočem, da je tako. Verjamem, da se bo boril, ker je borec. Tega si res ni zaslužil.
Srečko, lej že tvoje ime je tako, da ne pusti obupat. Verjamem vate in ti želim res najbolje.