zadnji frej vikend

Ja, kar zletelo je mimo teh pol leta čakanja. No čakanja....če ne bi delala vmes, bi verjetno res samo čakala, tako pa ...bi rabila sedaj malo dopusta, ker sem res utrujena.
Vsakič mislim, da sem dosegla limit z ljudmi, pa ga vsakič presežem. Ma ne gre več, ker fizično- pa fizično še- ampak psihično več ne zmorem.
Saj če bi mi bilo vseeno za vse, potem bi- itak da, tako pa...popravljat za ostalimi ni lahko, sploh zato, ker je tukaj toliko emocij, ki ovirajo proces, da je potrebno najprej emocije ustavit in jih spremenit. Spremenit....jah to je najtežje, po drugi strani pa....

Kaj vse se mi je zgodilo v teh pol leta...ko takole premislim za nazaj, se resnično lahko vprašam kako mi je vse to uspelo. Vse se mi je zgodilo skoraj naenkrat, vse sem izpeljala več kot odlično.
Moj življenjski projekt, ki sem se ga lotila je na polovici. V bistvu mi je prav žal, da je sedaj mala pavza, ker sem padla not in je postal prav popestritev mojega življenja. Šola je tam kjer je, vsak dan dobim potrditev da je to to, vsak dan mi je žal vsakega, ki pride s težavo, ker je pustil, da so ju tako zafural.
Moja lubica od Ajšike zadnje dni spet spi pri meni - to je nekaj kar se ne da opisat. Zbuditi se z Ajšiko v postelji, je res neprecenljivo. Če mi je za kaj žal, da grem nazaj v službo mi je zato, ker se ne bova mogli več zjutraj pregovarjat in božat v postelji - tako zelo se zavedam, da so nama vsi ti trenutki dani z razlogom.
Do četrtka moram narediti vse, kar nisem naredila v teh pol leta - in to je ogromno - pospravljat moram, tisto generalno, za sprot itak da moraš....uf, bi skor rabila še mal frej bit, da mi vse znese naredit.