nedelja, 27. junij 2010

Ko gledaš z očmi in vidiš s srcem

Ne predstavljam si, da bi živela v mestu. Ne predstavljam si, da bi bil okoli mene beton. Ko živiš dejansko sredi gozda, ti je to tako samoumnevno, da je vse ostalo nesprejemljivo. Ko stopiš za hišo se začne polje, za poljem je gozd.
Ni ga lepšega za sprehod in za odklop možganov.
Tisti, ki živijo v mestu, si ne predstavljajo, da gledaš srne vsak dan in si vesel, ker pride čedalje bližje.

Tisti, ki je v mestu, ne ve kaj je to zadihat svež zrak, ne ve kako je imeti semena žita na hlačah in v laseh.

Če živiš v gozdu in če živiš z naravo, potem ti je vsak dan posebej užitek, ker vsak dan vidiš nekaj novega, ali pa starega, ki je še tam.

Te, ki živijo v mestu ali pa v naseljih itak ne znajo cenit tega, da vidiš rožico, da tam nekaj spet raste, da se je drevo postavilo nazaj, da se na travi ne pozna več od kolesnic. Tem je itak vseeno, ker tega niti ne opazijo.

Boli jih za vse, ker pridejo v gozd zlajhat pse in sebe. Seveda ja, pridejo spucat avto svinajrije. In mogoče odlavfat kak km al pa dva. Nimajo prav nobenega občutka za delat škodo in kaj se sme in kaj ne sme. Kaj šele, da bi gozd pustili tak kot je bil, ko se vanj vstopili.

Približno tako, kot organizatorjem akcije Očistimo Slovenijo in vsem, ki so se kitili zraven kako so del tega, kako so pomembni, kako bodo oni vse....daj, a res? A je bila sploh narava tista, ki je bila cilj. Če bi bila, potem tega danes ne bi bilo več tu. Tako mi gre pa vsak dan na kozlanje in samo čakam, da se bodo smeti tu, kjer jih nikoli ni bilo začele kopičiti in kako bo potka postala neprehodna.

Ja, mestnim ljudem je čisto vseeno. Pa naj še govorijo kako jih ni in naj se še tako skirvajo za oblekami takih in drugačnih organizacij. Sram jih je lahko, to je vse, kar lahko o tej temi še povem.
Dokler se še lahko sprehajam s svojima po travnikih poraščenim s travniškimi rožicami, potem je še vse ok. Ker biti v naravi tako, da sem v mestnem parku je skoraj tako, kot kupiti domač štrudelj v veleblagovnici.

Dokler lahko občudujem to

in se vsakič, ko jo vidim, sprašujem kaj je to

Pomeni, da grem na sprehod zato, da uživam z njima



Kako vidimo božansko enost?
V lepih oblikah, presunljivih čudežih in osupljivih skrivnostih? Taoizem se ne kaže nujno tako. Če želimo živeti po njegovih načelih, jo vidimo povsod, celo v najobičajnejših stvareh. (Lao Ce)