Danes bi bila verjetno čisto zagrenjen človek, nikakor ne bi imela svoje društvo, nikakor ne bi bila to kar sem. Premišljujem kaj bi bila, če ne bi sprejela pametne odločitve....prav nič lepo sliko ne vidim, prav nič pozitivnega...kako je to po eni strani grozno.
Stvari, ki te danes spravljajo v obup, nemoč, ....so ti čez 10 let...jeee, hvala, da se je zgodilo. Nekaj sem se že v življenju naučila. Nikoli ti ne sme biti za nič na svetu žal, da si nekaj naredil. Tisto kar v tistem momentu najbolj boli, je ponavadi najbolje, kar si naredil. Nikoli se ne obtožuj, nikoli ne krivi samo sebe.
Ja, vsaka stvar se zgodi z razlogom, ker ti je namenjeno nekaj boljšega, ampak ker te še ne nekaj drži nazaj, tega ne moreš videti.
Kot da bi bilo letošnje leto, neko leto nenačrtovanega premika. S tem, ko so me dali na čakanje se je definitivno nekaj spremenilo v meni. Nikakor nisem sklonila glavo, ampak sem samo dobila moč. Tisto, ta žlehtno....nihče me ne more zlomit. Lahko grem samo višje in lahko samo še rastem. Kot da ne poznam več podna. Ja, poden je bil to, da so me dali na čakanje. To je bilo tisto zadnje v moji preobrazbi zadnjega leta - gledati najprej nase.
Pred dnevi sem se razveselila rožice na sprehodu. Nisem je videla že vsaj 10 let, mislim da tam prej 15. Nekoč jih je bilo res veliko, ampak ker ljudje itak vse lepo uničimo, smo tudi to rožo izrebili. In kot kaže jo bomo spet, ker sem že videla babo, k je nesla šopek domov. Pa daj pusti jo tam, pa jo pridi raje vsak dan pogledat. Ker sredi travnika je definitivno najlepša. Upam, da te, ki sem jih najdla ne bodo potrgali in da jih bom lahko še nekaj časa občudovala.
Ko sem tako vsako pobožala in jo pozadravila in ji seveda želela, da je ne najdejo, sem pomislila. Se narava tudi misli...kar dajte, uničujte me. Ampak vračala vam bom tako, da se ne dam. Ali pa se je zahvalila za tisto čiščenje in se je pokazala v svoji lepo luči.
Res si želim, da jih pustijo pri miru in naj pridejo jih pogledat in jih občudovati tam, kjer so najlepše.
Tudi teh že dolgo ni bilo, no saj jih tudi letos ni veliko. Škoda da je tako vroče in ne morem dlje na sprehod, pogledat kaj vse raste ob savi. Mogoče drug teden, če se res shladi.
Mak in žitna polja so pa itak zgodba zase.
Bi imela čas videti vse to, če se ne bi 10 let nazaj odločila tako kot sem se? Ne. In če je samo to tisto kar lahko zaradi tiste odločitve danes počnem, je že to tako veliko, da o vsem drugem niti ne bom pisala, ker je še za razmišljat preveč.
Vsak bi rad svet poboljšal in vsak bi to tudi lahko naredil, če bi le sam pri sebi začel. (H. Waggerl)
