Hvala? Ja, ni zakaj, bravo tebi, ker si vstrajal/a do konca in imaš sedaj to, kar imaš.
Ni lahko, to vedno pravim. Ampak če želiš nekaj, potem vedno najdeš pot, pa če je še tako trnjeva.
Težko je verjeti, da bo mali pikec nekoč priden pes, sploh na začetku, ko je vse narobe in nič ni tako kot bi moralo bit. Verjeti, da bomo lahko nekoč zraven teh pobalinov pili in jedli....ja, res se zdi nemogoče.
Eno leto in neverjetno postane verjetno
Gre pa niti ne veš kdaj in kako, ampak gre. In ves trud je poplačan, vsako odrekanje najde smisel, vsaka slaba volja, se spremeni v smeh. Le verjeti in vstrajati je treba.
