Alarmi so naštimani

Pa je prišel ta dan....jutri grem nazaj v službo. Konec je čakanja, ali pa začetek čakanja. Saj ne vem...bom videla.
Ampak...nič ne bomo pesimistični, ker smo v teh pol leta naredili toliko, da si lahko kar čestitam.
Šolo spedenala v nulo, tako eno kot drugo. Pa naj še kdo kdaj reče, da se ne da. Vse se da, samo verjeti moraš. Danes so se mi malo razosile oči...ena moja ljuba tečajnica mi je napisala tole .
Danes sem eni rekla v šoli, da svet nima meja, kaj vse ti lahko narediš, in res je tako. Meja smo si mi sami.
Tut to, da mi ljudje zadnji dan, predno bod odobili kazen lezejo v rit in mi potem trkajo na mojo vest...ne, tut to me več ne spravi iz tira in če sem poštena....me je bilo danes kar malo strah same sebe. Saj ko mi je človek začel trkat na vest, sem mu rekla, da naj gre v kopalnico, se pogleda v špegu in si sebi trka na vest. Meni ni treba.
Res postajam pasja in zajebana. In prav je tako!

Aja, moja potisna pošta....no še vedno ne dela tako kot je bilo mišljeno, zato bo bolje, da jo odjavim. Ampak IMAM pa maile preko telefona. To pa tut ni kar tko!

Jutri bom dala nov kamenček v svoj skalnjak....pa da vidmo kje se konča.

Potisna pošta

Če želiš, da pregledaš maile po telefonu, potem potrebuješ najprej telefon, ki ti to omogoča, potem pa še dodatek plačila za potisno poštno. Vse to imam.
In baje da je simpl k pasulj. Le vtipkaš svoj naslov in...potem se ti zgodi razsvetljenje.
Vtipkaš mail in ves vesel komaj čakaš, da stopiš v svet komunikacije brez meja. No pa si se nategnu kot pes. Ker želijo od tebe še strežnik za odhodno poštno, strežnik za dohodno poštno, pa glih tolk da še ne številko modrca in spodnjih gat.
Ko to vse skupaj ukucaš not - prej ti še mine ura ali dve, da vse te podatke najdeš...se ti zgodi razsvetljenje številka dve...zadeva ne dela.

Ok, si rečeš, da nisi tehnični tip in greš ponižno do prodajalca, kjer si kupil telefon. No in tam se zgodba ponovi, le da je bil on toliko pameten, daj je poklical njihovo pomoč.
Razsvetljenje številka 3.....tut tam ni šli in mi predlaga, da grem na sedež podjetja v BTC.

Ok, bom šla jutri in srčno upala, da bom končno postala modreni človek in bom začela uporabljati storitev, ki sem jo plačala in ki se imenuje potisna pošta.

Saj bi jo potisnila, če bi mi povedali kako. Ker tako, da vtipkaš le svoj mail, ni res.

In spet smo tam kjer smo bili.....odvisni od računalnika, ko pridem domov.
Saj po eni strani je res dobro, da je konec čakanja, ker se bo pol stvari s tem končalo in pol stvari niti ne bom potrebovala.

Jupiiiii, pa sem našla eno stvar...naučila sem se zbrista vse te nabiralnike, ki smo jih ustvarili pri tem, ko smo mislili, da je naštimat potisno pošto, resnčno tako lahko.

Ne verjemi, ko ti rečejo, da je čist simp - vedno se vse zajebe pri simpl zadevah!

Ko gledaš z očmi in vidiš s srcem

Ne predstavljam si, da bi živela v mestu. Ne predstavljam si, da bi bil okoli mene beton. Ko živiš dejansko sredi gozda, ti je to tako samoumnevno, da je vse ostalo nesprejemljivo. Ko stopiš za hišo se začne polje, za poljem je gozd.
Ni ga lepšega za sprehod in za odklop možganov.
Tisti, ki živijo v mestu, si ne predstavljajo, da gledaš srne vsak dan in si vesel, ker pride čedalje bližje.

Tisti, ki je v mestu, ne ve kaj je to zadihat svež zrak, ne ve kako je imeti semena žita na hlačah in v laseh.

Če živiš v gozdu in če živiš z naravo, potem ti je vsak dan posebej užitek, ker vsak dan vidiš nekaj novega, ali pa starega, ki je še tam.

Te, ki živijo v mestu ali pa v naseljih itak ne znajo cenit tega, da vidiš rožico, da tam nekaj spet raste, da se je drevo postavilo nazaj, da se na travi ne pozna več od kolesnic. Tem je itak vseeno, ker tega niti ne opazijo.

Boli jih za vse, ker pridejo v gozd zlajhat pse in sebe. Seveda ja, pridejo spucat avto svinajrije. In mogoče odlavfat kak km al pa dva. Nimajo prav nobenega občutka za delat škodo in kaj se sme in kaj ne sme. Kaj šele, da bi gozd pustili tak kot je bil, ko se vanj vstopili.

Približno tako, kot organizatorjem akcije Očistimo Slovenijo in vsem, ki so se kitili zraven kako so del tega, kako so pomembni, kako bodo oni vse....daj, a res? A je bila sploh narava tista, ki je bila cilj. Če bi bila, potem tega danes ne bi bilo več tu. Tako mi gre pa vsak dan na kozlanje in samo čakam, da se bodo smeti tu, kjer jih nikoli ni bilo začele kopičiti in kako bo potka postala neprehodna.

Ja, mestnim ljudem je čisto vseeno. Pa naj še govorijo kako jih ni in naj se še tako skirvajo za oblekami takih in drugačnih organizacij. Sram jih je lahko, to je vse, kar lahko o tej temi še povem.
Dokler se še lahko sprehajam s svojima po travnikih poraščenim s travniškimi rožicami, potem je še vse ok. Ker biti v naravi tako, da sem v mestnem parku je skoraj tako, kot kupiti domač štrudelj v veleblagovnici.

Dokler lahko občudujem to

in se vsakič, ko jo vidim, sprašujem kaj je to

Pomeni, da grem na sprehod zato, da uživam z njima



Kako vidimo božansko enost?
V lepih oblikah, presunljivih čudežih in osupljivih skrivnostih? Taoizem se ne kaže nujno tako. Če želimo živeti po njegovih načelih, jo vidimo povsod, celo v najobičajnejših stvareh. (Lao Ce)

zadnji frej vikend

Ja, kar zletelo je mimo teh pol leta čakanja. No čakanja....če ne bi delala vmes, bi verjetno res samo čakala, tako pa ...bi rabila sedaj malo dopusta, ker sem res utrujena.
Vsakič mislim, da sem dosegla limit z ljudmi, pa ga vsakič presežem. Ma ne gre več, ker fizično- pa fizično še- ampak psihično več ne zmorem.
Saj če bi mi bilo vseeno za vse, potem bi- itak da, tako pa...popravljat za ostalimi ni lahko, sploh zato, ker je tukaj toliko emocij, ki ovirajo proces, da je potrebno najprej emocije ustavit in jih spremenit. Spremenit....jah to je najtežje, po drugi strani pa....

Kaj vse se mi je zgodilo v teh pol leta...ko takole premislim za nazaj, se resnično lahko vprašam kako mi je vse to uspelo. Vse se mi je zgodilo skoraj naenkrat, vse sem izpeljala več kot odlično.
Moj življenjski projekt, ki sem se ga lotila je na polovici. V bistvu mi je prav žal, da je sedaj mala pavza, ker sem padla not in je postal prav popestritev mojega življenja. Šola je tam kjer je, vsak dan dobim potrditev da je to to, vsak dan mi je žal vsakega, ki pride s težavo, ker je pustil, da so ju tako zafural.
Moja lubica od Ajšike zadnje dni spet spi pri meni - to je nekaj kar se ne da opisat. Zbuditi se z Ajšiko v postelji, je res neprecenljivo. Če mi je za kaj žal, da grem nazaj v službo mi je zato, ker se ne bova mogli več zjutraj pregovarjat in božat v postelji - tako zelo se zavedam, da so nama vsi ti trenutki dani z razlogom.
Do četrtka moram narediti vse, kar nisem naredila v teh pol leta - in to je ogromno - pospravljat moram, tisto generalno, za sprot itak da moraš....uf, bi skor rabila še mal frej bit, da mi vse znese naredit.

Ne razumem proslav in pika!

Komaj sem čakala, da bo ura devet, saj sem cel dan poslušala, da danes bo pa nekaj novega, nekaj čisto drugega. Danes se bo pisala zgodovina, ker 19 let smo se dolgočasili ob gledanju proslave, danes pa.....

No, popoldne sem prespala zaradi glavobola, slučajno sem ujela, da bi danes vauv na proslavi.
Po sprehodu sem šla še moj nov drevo zalit in ura je bila 9. Polna pričakovanja orgazmične proslave, nikoli na prvo žogo, sem se vsedla pred TV. Še prej sem si pripravila polno šalco Planice.
Začne se...itak da zastavonoše - to paše, policijska pleh muska in naša garda - tut to mora bit.
Govor gospoda predsednika. Nogomet rešuje politike, rečte hvala Kekovim fantom, da so vam rešili proslavo, ker bi drugače folk šel kar dam. Ne vem zakaj morajo biti govori tako dolgi in dolgočasni - mogoče zato, ker to dvoje skup paše. Manj je več, to vedno velja za pravo odločitev.
No to sem preživela, priznam, da nisem poslušala več kaj govori, le vmes se je ustavil, ker je pričakoval aplavz...dobr da ma ženo v prvi vrsti, ker ko ona začne ploskat, za vsak slučaj ploska cela prva vrsta. No potem pa še ostali....ma ziher je tko - si bom ogledala posnetek. Lažem, ne bom ga.
No in potem grande finale, predstava presežkov....ma ja, samo jaz jih spet ne razumem in spet mi ni smešno.
Ne vem no, še najbolj bi blo en partizanski pevski zbor, pa harmonko, mal pleh muske, pa je!
Umetnost kot kaže ne razumem...

Od vsega pričakovanja in pričakanega sem prav pošteno zmatrana.
Grem spat......proslave me zmatrajo!

zaključki

Ma ne, ne maram jih in pika. Ko se na ljudi in pse čisto navadiš, ko začneš z njimi uživat in ti sploh niso več tečajniki....takrat je pa konec. To ni fer!
Letos sem bila pa res kot dedek mraz, toliko daril pripravit, ampak je pa luštno!

Najhujše slovo mi je od največjih, ker se sčasoma porazgubimo.
Vsaka skupina mi je posebej pri srcu. Vsaka ima svojo dušo in za vsako mi je hudo. To je bila spet ena skupina za katero mi je res hudo in s katero sem se res lepo imela.
So pa tudi na koncu pokazali, da so face!

Če drugega ne, smo mel pijače tolk, da bi lahko bili cel vikend še tu.
Psi si itak neuničljivi

Darilo pa...fenomenalno...sedaj bomo postali sadjarji in bomo gojili naktarine.


Norci, res!

Ta teden zaključim

No, če mi bo vreme dopustilo bom res zaključila. Danes sem 5 ur delala darila. Pa tistkala dilome, pa zlagala majčke, pa paketke za ljudi in pse....tkole šele vidim koliko tečajnikov imam....ogromno res.
Sedaj mora samo še vreme zdržati, ker bi si res rada naredila en teden frej, ker se moram nazaj v službo ufurat.
Po pol leta svobode it nazaj, sploh ni luštno. Predvsem pa zato ni luštno, ker vem ,da bom prišla v kreg in hinavščino. Tega pa res ne prenesem.
Ampak se bom prepustila toku in se bom igrala po sistemu daj dam.

Danes sem še nekaj zaključila. Prav neverjetno kako se je vse skupaj izteklo tako pozitivno, odlično. Ljudje smo res smešna bitja, bolj kot smo pod pritiskom bolj delamo. Tako da ...gremo samo še hitreje, višje, močneje.

Najprej pa malo dopusta.

Športna poškodba

Danes sem v postelji fasala športno poškodbo. Dobila sem vnetje stegnjske mišice!
Med tekomo za slovenijo sem jo tako stiskala, da imam sedaj vnetje....jebemti fuzbal!

Molila bom zate

Ja, danes ena teta moli zame....vsaj takoj je rekla, da bo.
Živemu človeku se vse zgodi in kot kaže sem živa, ker meni se vedno nekaj zgodi. Malokrat si vzamem čas zase. Danes sem si po dolgem času vzela čas za kozmetičarko, ker le tako lahko rečeva par besed. Drugače se itak ne bi na kavi dobile, ker ima vsaka vedno kaj. Tako pa eno uro lahko čvekaš, pa še nekaj zase narediš. Ok pustimo, to da imam vijolčne nohte na nogi. To je pač tako...poleti ne nosim štumfov in nekaj me mora v dobro voljo spravit, ko pogledam noge...če me ne smešni stumfi, pa pobarvani nohti.
No, da pridem do kozmetičarke, moram malo peš, ker se ne da do vrat pripeljat. Torej moram it v civilazacijo čisto sama, brez psov. Ker sem si vzela čas zase, sem se tudi odklopila - torej sem imela popolnoma prazno glavo. Hodim mimo zdravstvenega doma, ko mi ena gospa oprostite, a lahko nekaj vprašam. Prijazna kot sem - ma, prizanost ni vedno najboljša vrlina se ustavim in rečem izvolte. Ona pa meni...joj gospa jaz vidim, da ste vi že 3 leta nesrečna, da vi delate z ljudmi, ste iskreni do njih, a oni z vami ne. To seveda govori z naglaskom, in popolnoma preprišljivo. Najprej si mislim, ok med ljudi hodit ni varno, a ona kar govori, da naj ne bom nesrečna, da bom srečna. In da mi lahko šloga. Ji rečem: gospa, pa v bistvu mi gre čisto dobro....ona pa meni, da naj odprem srce in ona bo molila zame....no, pa naj moli.

No in potem se ljudje sprašujejo zakaj ne grem večkrat ven.....zato, ker še takrat ko grem, folk moli zame!

Resnica je čisto očitna, pa vseeno iščemo iglo v senu. Ko vidiš resnico, se nič ne spremeni. Drevo je še vedno drevo, gora je gora. Maezumi Roshi je nekoč rekel:"Ne morem verjeti, skozi kakšne muke in razočaranja gredo ljudje, da bi dojeli, da je miza miza in stol stol" (K Durckheim iz knjige "The grace of zen)

Ne me klicat pred deveto, če res ni nujno

Pa to niti ni važno, važno je to, da me občasno ima, da komu povem tko brez olepšav in brez olike kar mu gre.
Seveda tega ne naredim, ker na koncu itak samo mene želodec boli ali pa imam pokvarjen dan.
Kako za vraga ljudje mislijo, da so središče sveta in pri vsem skupaj hočejo na koncu še mene naredit budalo. Ja pa jade, mogoče 15 let nazaj, bi še verjela, sedaj pa nič več. Danes sem prav z veseljem rekla stavek, na katerega sem še sedaj ponosna. Se bom kar citirala: Gospod saj sva oba odrasla in oba veva, kaj pomeni ne. Vsi izgovori in pregovarjanja so zamanj, ker bo ne, še vedno ne.
Pa kar še ni dojel in je probaval. Eh ja....izkušnje pravijo da je pri meni najbolj pomemben prvi vtis, ki ga imam o človeku. In tukaj so pač pogoreli vsi, ki so bili vpleteni.
Ne cenkam se več z nobenim, to je dejstvo.
Ko imaš toliko kilometrine za seboj, kot jo imam jaz, si to lahko privoščiš.
Samohvala? Ne dejstva!

Zmagaaaaaa

Fuzbal je spet.....kaj sem vse zaradi njega spustila.....enkrat, že ful let nazaj sem spustila fax, ker je bil pač svetovno glih takrat, ko so bili izpiti. Enkrat sem potencialnega fanta zgubila, ker mi ni verjel, da gledam fuzbal, ma, kaj bi brez fuzbala.
In danes smo zmagaaaaaaaaaaaaaalllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll

Pa še eno zmago smo dožveli danes....


Tole so psi, ki niso še niti eno leto stari.....pa naj samo še kdo reče, da nimam pojma o šolanju...

Naključja

Naključja so mi itak da všeč, ker se zgodijo, ko jih ne pričakuješ. Včeraj sem po naključju zvedela, da je točno danes 10 let od nečesa. Kar se mi je 10 let nazaj zdelo grozno, nisem vedela kaj, kako....ma ja....če sedaj, 10 let naprej pomislim na tisti dan.....je bila to moja najboljša odločitev, le ene 3 - 4 leta prepozno sem jo sprejela.
Danes bi bila verjetno čisto zagrenjen človek, nikakor ne bi imela svoje društvo, nikakor ne bi bila to kar sem. Premišljujem kaj bi bila, če ne bi sprejela pametne odločitve....prav nič lepo sliko ne vidim, prav nič pozitivnega...kako je to po eni strani grozno.
Stvari, ki te danes spravljajo v obup, nemoč, ....so ti čez 10 let...jeee, hvala, da se je zgodilo. Nekaj sem se že v življenju naučila. Nikoli ti ne sme biti za nič na svetu žal, da si nekaj naredil. Tisto kar v tistem momentu najbolj boli, je ponavadi najbolje, kar si naredil. Nikoli se ne obtožuj, nikoli ne krivi samo sebe.
Ja, vsaka stvar se zgodi z razlogom, ker ti je namenjeno nekaj boljšega, ampak ker te še ne nekaj drži nazaj, tega ne moreš videti.
Kot da bi bilo letošnje leto, neko leto nenačrtovanega premika. S tem, ko so me dali na čakanje se je definitivno nekaj spremenilo v meni. Nikakor nisem sklonila glavo, ampak sem samo dobila moč. Tisto, ta žlehtno....nihče me ne more zlomit. Lahko grem samo višje in lahko samo še rastem. Kot da ne poznam več podna. Ja, poden je bil to, da so me dali na čakanje. To je bilo tisto zadnje v moji preobrazbi zadnjega leta - gledati najprej nase.
Pred dnevi sem se razveselila rožice na sprehodu. Nisem je videla že vsaj 10 let, mislim da tam prej 15. Nekoč jih je bilo res veliko, ampak ker ljudje itak vse lepo uničimo, smo tudi to rožo izrebili. In kot kaže jo bomo spet, ker sem že videla babo, k je nesla šopek domov. Pa daj pusti jo tam, pa jo pridi raje vsak dan pogledat. Ker sredi travnika je definitivno najlepša. Upam, da te, ki sem jih najdla ne bodo potrgali in da jih bom lahko še nekaj časa občudovala.




Ko sem tako vsako pobožala in jo pozadravila in ji seveda želela, da je ne najdejo, sem pomislila. Se narava tudi misli...kar dajte, uničujte me. Ampak vračala vam bom tako, da se ne dam. Ali pa se je zahvalila za tisto čiščenje in se je pokazala v svoji lepo luči.
Res si želim, da jih pustijo pri miru in naj pridejo jih pogledat in jih občudovati tam, kjer so najlepše.

Tudi teh že dolgo ni bilo, no saj jih tudi letos ni veliko. Škoda da je tako vroče in ne morem dlje na sprehod, pogledat kaj vse raste ob savi. Mogoče drug teden, če se res shladi.

Mak in žitna polja so pa itak zgodba zase.


Bi imela čas videti vse to, če se ne bi 10 let nazaj odločila tako kot sem se? Ne. In če je samo to tisto kar lahko zaradi tiste odločitve danes počnem, je že to tako veliko, da o vsem drugem niti ne bom pisala, ker je še za razmišljat preveč.

Vsak bi rad svet poboljšal in vsak bi to tudi lahko naredil, če bi le sam pri sebi začel. (H. Waggerl)

Ljubezen....

Ni lahko biti v škd Bajka, ampak veš zakaj si tu ;)

Vesela sem....

Ko srečam bivše tečajnike in mi rečejo...a veš, moj/a...je pa tko pridn/a. Smo bili tam, pa je bil/a cel dan spoščen/a in ni bilo nobenih problemov, kot da ga/jo nimamo s seboj. Noro res. Hvala ti.
Hvala? Ja, ni zakaj, bravo tebi, ker si vstrajal/a do konca in imaš sedaj to, kar imaš.

Ni lahko, to vedno pravim. Ampak če želiš nekaj, potem vedno najdeš pot, pa če je še tako trnjeva.
Težko je verjeti, da bo mali pikec nekoč priden pes, sploh na začetku, ko je vse narobe in nič ni tako kot bi moralo bit. Verjeti, da bomo lahko nekoč zraven teh pobalinov pili in jedli....ja, res se zdi nemogoče.

Eno leto in neverjetno postane verjetno

Gre pa niti ne veš kdaj in kako, ampak gre. In ves trud je poplačan, vsako odrekanje najde smisel, vsaka slaba volja, se spremeni v smeh. Le verjeti in vstrajati je treba.

Slovenija ima talent

Upam, da ji zaradi tega ni šlo življenje k vragu, ker ga še niti ni začela živeti. Ne vem, kje imajo ljudje glavo, da glasujejo za punčko staro 7 let. Upam, da bosta starša preživela tole in da ne bosta čez nekaj časa ugotovila, da je bil šov preveč in da gresta narazen.
Sploh ne gledam ne te oddaje slabo, daleč od tega. Je pa bedarija in totalno zgrešeno, da zmaga 7 letni otrok, ki trenutno živi sanje staršev in ne svoje. Škoda res.
Pustimo otrokom tisto otroštvo, ki jim pripada, ker življenje je čisto preveč zafrknjeno, da bi lahko pogrešal življenje.

Res si ne želim brati čez par let, kako je deklič na drogah in kako je otrok ločenih staršev ker družina ni prenesla slave talenta.

Tole moram dat gor

JAz sem res zaljubljena v nemce!

Mesec zaključkov

Ja, junij je mesec, ko zaključujemo spomladanske tečaje. Jutri zaključim s prvimi.
Začeli smo marca, ko so bili res še vsi mičkeni

Danes pa so že pravi mali velikani.

No, še vedno so razigrani, a se znajo že lepo igrati in pridejo do nas, tudi če se igrajo. In to je tisti začetek, ki ga želimo od naših mladih psov.
Darilca...itak da morajo biti in sploh ne bom govorila koliko paketkov za pse in ljudi bo narejeno. Veliko, tako šele vidim koliko imam res vseh psov. V bistvu toliko kot kakšna "velika" ljubljanska pasja šola.

Jagode

Jagode, sladek rdeč sadež, ki buri duhove in tapolni borbončice. So sladke, ravno taprave, da lahko ob njih uživaš. Tudi na poligonu jih imamo, sicer jih več ali manj vse pojedo mravlje, ampak...vse pa ne. Prav sladke so.