Tukaj je, čisto zares. Zadnji dan v letu. Kar smo naredili smo naredili, kar nam ni uspelo bomo pa drug let.
Slabe stvari moramo pozabit in živeti dalje. Naj nam bodo sicer v poduk in spomin kaj oz. česar ne želimo in naj nam bo vodilo za naprej. Dobre stvari pa....naj trajajo še naprej, naj postanejo še boljše. Ker dobro je lahko še boljše, samo slabo naj ne bo še slabše. Naučimo se potegnit nek nauk iz vsake stvari, ki jo doživimo. Vem, da je iz dobre pozabimo, ampak tudi za to dobro smo delali.
Pazimo kaj izgovorimo komu, ker besede so tiste, ki ranijo, ki začnejo delat razhod med dvema. Pazimo, da ne prizadanemo s svojo besedo tistega, ki ga nočemo in ne želimo.
Pazimo nase in na svoje zdravje. Ne dalajmo iz sebe robotov, ki delajo in delajo, pozabijo pa na vzdrževanje.
To je moja novoletna obljuba, da bom delala na tem, da ne bom vsakič ko sem par dni frej zaradi praznikov zbolela. Kaj imam od tega če bom danes spet v postelji, ker drugega ne morem? Ok naspala se bom, to ni več tisti odgovor, ko iščem nekaj dobrega v tem. Zadnje čase se sprašujem če niso to tisti znaki, ki mi jih daje telo, da ima dovolj, da ne more več. Pa naj si mislijo, da je to igrano ali ne, pa naj si mislijo, da simuliram ali pa ne....čisto nič ne spremeni tega, da mi telo čedalje bolj pogosto govori, da ima dovolj.
Vsem želim, da jim telo neha govorit, da naj mislimo tudi nanj. Želim si, da bi imeli vsak dan pol ure čisto zase. Da se nam ne bi vsaj en dan v tednu nikamor mudilo in ne bi bilo časovno omejeni.
Želim si, da bi pazili en na drugega in da nam ne bi bilo vseeno.
Ne vem zakaj, ampak že par dni se mi mota v glavi, da si želim še najmanj eno lepo leto z mojo Ajšiko.
Slabe stvari moramo pozabit in živeti dalje. Naj nam bodo sicer v poduk in spomin kaj oz. česar ne želimo in naj nam bo vodilo za naprej. Dobre stvari pa....naj trajajo še naprej, naj postanejo še boljše. Ker dobro je lahko še boljše, samo slabo naj ne bo še slabše. Naučimo se potegnit nek nauk iz vsake stvari, ki jo doživimo. Vem, da je iz dobre pozabimo, ampak tudi za to dobro smo delali.
Pazimo kaj izgovorimo komu, ker besede so tiste, ki ranijo, ki začnejo delat razhod med dvema. Pazimo, da ne prizadanemo s svojo besedo tistega, ki ga nočemo in ne želimo.
Pazimo nase in na svoje zdravje. Ne dalajmo iz sebe robotov, ki delajo in delajo, pozabijo pa na vzdrževanje.
To je moja novoletna obljuba, da bom delala na tem, da ne bom vsakič ko sem par dni frej zaradi praznikov zbolela. Kaj imam od tega če bom danes spet v postelji, ker drugega ne morem? Ok naspala se bom, to ni več tisti odgovor, ko iščem nekaj dobrega v tem. Zadnje čase se sprašujem če niso to tisti znaki, ki mi jih daje telo, da ima dovolj, da ne more več. Pa naj si mislijo, da je to igrano ali ne, pa naj si mislijo, da simuliram ali pa ne....čisto nič ne spremeni tega, da mi telo čedalje bolj pogosto govori, da ima dovolj.
Vsem želim, da jim telo neha govorit, da naj mislimo tudi nanj. Želim si, da bi imeli vsak dan pol ure čisto zase. Da se nam ne bi vsaj en dan v tednu nikamor mudilo in ne bi bilo časovno omejeni.
Želim si, da bi pazili en na drugega in da nam ne bi bilo vseeno.
Ne vem zakaj, ampak že par dni se mi mota v glavi, da si želim še najmanj eno lepo leto z mojo Ajšiko.
