Zgubu sem se

Današnja nedelja se je začela lepo z dolgim spancem. Že dolgo nisem spala do enajstih in odločila sem se, da mi pač ni treba danes res nič naredit, tisto kar pa bom se mi pa ne mudi.
Lahko si pa po dolgem času privoščim kosilo za katerega je potrebno malo več pacanja. Sestavine seveda niso doma, zato sem šla na izi v Špar. No ta na izi se je kar hitro končalo, ko sem videla da je mal pred 12-to obupna gužva. Ampak vseeno je bil začetek ok, ker sem dobila parking skoraj pri liftu. Mislim, da bi si premislila če bi morala parkirat kje drugje, ok ena vrsta naprej še, kaj več pa ...ne ni šans.
V sami strcuni ni bilo videti gužve. Nekaj sem se v teh letih naučila, če vidiš vrsto na blagajnah, potem je povsod. Končno dobim voziček in grem v "boj" za svoje kosilo. Že takoj na začetku so me dokončno zbudili nevzgojeni mulci. Noreča bratec in sestrica ob histerični mami...kaj je lepšega za začetek. Obema je dala neke okraske, ki so bili idealni za sablanje, kar sta tudi počela. Seveda mama tega ni videla takoj, dokler se mulc ni začel dret ker je dobil udarec v glavo. Ustavim se in počakam, da bi mama umaknila svojega histeričnega otroka, pa jima je samo nekaj zagrozila in se zakopala v iskanje daril naprej. Grem vseeno mimo, pazim da otroka ravno ne sunem v glavo z vozičkom, ko začne tolčt po mojem vozičku. Mama seveda na trzne, ko je pa mulc prišel do mene in počil mene, je bilo pa poreveč. Prijela sem ga za ušes in ga odpeljala bolj kot ne po zraku tisti meter do mame. Prav nič prijazno je nisem vprašala: A je tole vaše? Mulc se je seveda da dru kot da bi ga stresel iz gat. Ženska vsa paf odpre usta, jaz pa še hitreje ji bolj kot ne butnem otroka k njej in ji siknem da naj bo samo tiho in poskrbi za svojga smrkuca. Kaj je bilo potem me niti ne briga, ker sem šla po svoje kosilo. Vmes sem se spomnila kaj vse sem pozabila čez teden nakupit in sem počasi metala v voziček, ko zaslišim obvestilo...5 letna Nika čaka starše pri glavni blagajani.
Ok ne razumem staršev zakaj si svojih mulcev ne vzgojijo do te mere, da se jim pamž ne zgubi v strcuni. Saj res da so ponavadi tudi sami popolnoma zmedeni celo življenje in ga preživijo v nekem vzporednem svetu. Pa vseeno obvestilo o punčki se ponovi...Kaj so tolk blesavi, da ne opazijo, da nimajo otroka pri sebi?
No če se spomnim na tisto mamo verjamem, da ji je čisto vseeno, ker je bilo važno, da nakupi tista kičasta darila, ki so se ji zdela ljubka.
Nakupim vse in se postavim v vrsto.
Glej ga zlomka spet obvestilo...6 letni Gašper čaka mami pri glavni blagajni...V bistvu imajo starši prav srečo, da so vsaj otroci pametni in se znajdejo ter poiščejo pomoč. No po moje bi taki starši potrebovali tudi resen pogovor pri psihiatru in sociologu, ker definitivno so zelo omejeni in vase zagledani, da zgubijo froca.
Glej ga zlomka koga vidim, da hitri z vidno zmešanimi gibi proti glavni blagajni...mamica, kateri sem otorka kakšnih 20 minut prej pripeljala do nje.
O kakšno veselje ko sta se objela...no predvsem sem gledala reakcijo otroka, ki to veselje niti ni pokazal, kakšno hudo žalost ker je bil zgubljen pa tut ne.

Otroci morajo požreti vse fustracije svojih staršev. Starši se ne zavedajo da le te prenašajo na njih in se raje skrivajo za vsemi vrstami izgovorov in vsi drugi so jih krivi.

Upam, da če bom imela otroke bom pri njih vsaj malo taka kot do svojih psov, ki so lepo vzgojeni in upam si trditi, da se mi ne bi zgubili.


Neumen je človek, ki ne zna napraviti izvirne napake, temveč ponavlja tuje (Stanislav Šimlc)