Dežek je vse ustavil

Današnji dež je prav presekal poletje oz. jesen v zimo. Shladilo se je, dan se je obupno skrajšal. Ob 19-ih je že kar tema. Obup!
Glavno, da je moje zdravje bolje in da lahko spet funkcioniram. Sicer tako bolj na počas, ampak lahko.
Še 10 dni ne pijem kave in mislim, da bo to postala stalnica. Moj pulz je še vedno rizičen in zakaj bi ga dvigovala s šalco kave.
V šoli lepo napredujemo, všeč mi je ker se ljudje spreminjajo in se res vidijo velike spremembe. Počasi jih sledijo tudi ostali, nekateri pa vem, da jih ne bodo nikoli dohiteli. Pa tudi za njih se bo našla srednja varianta prilagojena njim.
Problem je le v tem, da ovirajo skupino in se zaradi njih skupina ne razvije tako visoko, kot bi se lahko.
Vesela pa sem, da se jih je na Petrin seminar prijavilo toliko, da smo naredili dva in še ta bosta kar številčna. Sedaj samo še vreme prosim, da ostane ok.

Jesenski sprehod

Sedaj moram bolj na izi živet in si moram vzeti čast zase. No, s tem ne bom imela težav pomoje.
Z Bajkico sva izkorostile sonček in šle na sprehod - če mi je kaj žal, mi je to, da sem prejšnji teden, ko je bil res lepo vreme, preležala v postelji. Drugič upam, da zbolim, ko bo dež :)
Sprehod in fotkič, dve stvari, ki definitivno pomirjata. Jesenske barve se začenjajo in jih je potrebno ulovit.

Miš mala ima skoz po malem mokre učke...mal se ji pa le leta poznajo :(

Ena urca je minila, pa še opazila nisem. Tak sprehod in te naravne lepote, so mi lepo umirile tako pritisk, kot pulz.
2 uri pasje šole so bile samo še pika na i, da moje zdravje pride spet v polno kondicijo.

Back in the game

Moje počutje je bolje, pritisk šolski, samo pulz ga pa seka :) Enkrat se bo že umiril, ni vrag da ne.
Počasi sem začela delat in mi je ok.  Ko pridem domov, sem tako kot da bi bila pijana, ampak gre.
Teden pavze je bil dober, ker smo imeli res dober ritem in so se psi v enem tednu ravno malo spočili, kar se je pokazalo kot dobro, saj smo lepo delali. Za druge je bilo pa tudi dobro, samo v uno stran, ki ni luštna. Ko kuža reče - ne bom. To fazo bomo dali čez in bo spet tudi v tej skupini vse tako kot je bilo. V bistvu bo še bolje, ko psu dopoveš, da se pač ne bo zezal s tabo, gredo stvari kot po maslu.
Res je, da je padec grd, sploh ko lepo napredujemo, ampak mora priti do njega. In v bistvu sem prav vesela, da je prišel sedaj, ker imamo še res veliko časa in bodo psi na koncu male šole kot iz škatlice :)
 

Ko ti telo reče ustav se

Velikokrat me je že opomnil, da je treba malo tut nase mislit. Pa sem ga prepričala, da nimam časa.

Tokrat je imel boljšo strategijo. Dobesedno me je ustavil tako, da sem se morala.
In to celo tako, da sem morala na urgenco. Več kot uro sem probala sama urediti stvari, ampak so stvari, ki jih tudi jaz ne morem rešit. In kot ti pritisk skače in pride čez 200, pulz čez 150, je čas, da se predaš.
In sem se. Prijaznim ljudem (fantom) na urgenci. Ok, zdravnica me ni ravno prepričala, da ve kaj dela, ampak ko mi je odgovorila, da me ni infarkt, mi je bilo čisto vseeno ali ve kaj dela. Končno sem jo le prepričala, da mi je dala tablet za zbijanje pulza in sem šla domov.
Najbolj mi je ob strani stala tečajnica, ki me je mirila po telefonu, da bo vse ok - zlata si! Proti jutri ob Bajki in mucu je bilo res vse spet skor ok.
Par dni moram mal na izi - no saj drugega tut ne morem. Mi je bilo razloženo, da sem trenutno tako, kot da sem na polni obremenitivi v fitnesu cel dan. In da je telo izčrpano - in tko že dva dni.

Tokrat sem tole čisto resno slišala in doživela, tko da je spet prišel čas, da malo počistim s stvarmi in ljudmi, ki me obremenjujejo.
Vsake toliko je čas za čistke, tokrat bo čistka zelo globoka in bo mogoče šla tudi med tečajnike. Ve se kakšne so moje zahteve v šoli, jih prilagajam, ampak ko se zadeve nikakor ne premaknjejo, ampak celo stagnirajo, je bolje reči - adijo, verjetno moj sistem dela ni dober za vaju.
Če dobro pomislim sem to pri individualcih že naredila. Torej je čas, da prevetrim še ostale.

Kdo se mora spremenit?

Vedno drugi...ja, to je najlažje, pa nikoli izvedljivo.
Nikoli se ne spremenijo drugi, vedno se spremenimo mi.
Več kot delam z ljudmi v globino, bolj opažam dve spremembi. Ena, ki je res sprememba vedenja, ko se človek spremeni. In druga, kjer je sprememba le to, da se človek še bolj uda v usodo in mu postane vseeno
Slednje je tisto, kar nas vedno potem nekje sreča in se spet spremenimo ali tako da se še bolj vdamo v usodo ali pa se končno začnemo spreminjat.
Zakaj se je težko spremeniti? Zato, ker moramo najprej pogledat vase in si priznati določene stvari, ki niso najbolj fine.
Še vedno pravim, da vsak pes pride v tvoje življenje s točno določenim namenom - da v tebi popravi stvari, ki niso ok.
On popravi - ja pes. Seveda se bo s tem spremenil tudi pes, ampak mi moramo biti tisti, ki smo prvi na potezi.
In kje je težava. V tem, da najprej iščemo izgovore. Pa da pes ni dobre volje, pa da briketki niso ok, pa da je tam motnja, pa ......
Potem je pes tisti, ki je kriv za vse. Vzroke iščemo v njem. Seveda, odziva se točno tako, kot se mi vedemo.
Vedno pravim, da ko se začno težave, ne smemo bili ljudje čedalje bolj pasivni. Ste opazili...ko pridejo težave, ne samo pri psih, ampak v vsakdanjem življenju, je pri večini ljudi odziv - pasiva.
Malo je ljudi, ki so ljudje akcije. Ne tiste enkratne, ampak ki vztrajajo in dajo vedno več sebe v akcijo.
Ljudje akcije, rešijo probleme zelo hitro - ker odreagirajo in predvsem ne parlamentirajo, ampak delajo.
Tisti drugi...tam se pa začno spet problemi.
Imamo različne tipe ljudi. Sama sem jih razdelila:
Jamrajoči: To so ljudje, ki samo jamrajo, ki v vsem vidijo  zaroto, predvsem pa vidijo samo tiste, ki jih je bolje. Nič pa ne naredijo zato, da bi bilo drugače. Le jamrajo, da ne morejo in da se itak nič ne bo spremenilo. Stalno pa iščejo pozornost s tem, da bi reševali probleme. Sicer imajo samo polno enih vprašanj in idej, te poslušajo, ampak to je tudi vse...ne naredijo nič od tega - ker itak nima haska.
Ja - jači: to so ljudje, ki te poslušajo, ki so zelo navdušeni ob vsem. In stalno ob tem navdušeno ja - jajo. Tudi ko jih predlagaš stvari, so takoj zagreti, vse je ja....ampak pri tem tudi ostane
Pripovedovalci: ti ljudje so sposobni govorit in govorit. O problemih in rešitvah. Ponavadi so zelo informirani ali načitani o vseh možnih načinih in sistemih. Samo razen to, da govorijo in govorijo....nič ne spremenijo.
Poslušalci: ljudje, ki zelo radi izpostavijo problem, potem pa želijo obširne razlage zakaj je do njih prišlo, kako se jih bo reševalo, kakšne bodo posledice, po kakšnih stopnjah se bodo stvari razvijale...zelo radi poslušajo...ampak to je pa tudi vse.
A si ziher: ti ljudje, v prvo ne verjamejo, tudi v drugo ne. Ampak vsako stvari premislijo in potem tudi na samem probajo. Ko pridejo do spoznanja, da je to res, začno samo iskati rešitve in postanejo sčasoma ljudje akcije.
Vsak posameznik (tudi jaz) je del vsakega opisa. Le da en res izstopa in je tisti odločilen.
Zakaj se je spremenit težko? Ker je potrebno stopiti iz cone ugodja, kjer smo navajeni biti in kjer nam je ok.
In ko stopimo v položaj akcije, se v psu sproži reakcija in začne sodelovati z nami.
Realno gledano....pes je le del življenja in naše življenje se odraža na psu.

Delavnica s Petro Zor energijsko osteopatinjo, ki sodeluje z Bajko šola za pse

Nevidni rušilci dobre volje psa

Ste se kdaj vprašali kaj vse vpliva na vedenje psa?

Odgovori bi se glasili:

pasma, vzgoja, lastnik…

in tu bi se večina ustavila.

Po premisleku bi dodali še

zdravstveno stanje in starost.

Pa je to res vse?

Ste se kdaj znašli v okoliščinah, ko ste naredili vse »prav«, pa se je vaš pes zelo nenavadno odzval na okolico ali pa se je naenkrat spremenil, čeprav se mu ni zgodilo nič nenavadnega in je veterinar potrdil, da je pes zdrav?

Kaj vse so vzroki, da se psi odzivajo na okolje kot se? Ali lahko opravimo šolanje in bomo imeli idealnega psa celo življenje?

S člani pasje šole Bajka bomo 06.10.2013 ob 10h staknili glave skupaj in pokramljali o tistih bolj skritih, nevidnih vzrokih zaradi katerih se naši psi vedejo kot se.

Pogledali bomo »v telo« vaših psov in se podučili kako je le-to neločljivo povezano z njihovim čustvenim in miselnim svetom. Da pa informacije ne bodo koga preveč prestrašile, se bomo na koncu naučili še nekaj enostavnih prijemov s katerimi lahko svojemu štirinožcu in sebi pomagamo k bolj sproščenemu sobivanju J.

Vodja delavnice bom Petra Zor,

osteopatinja za živali

TTEAM Practitioner

in

Connected Riding Practitioner in training

Cena delavnice za tečajnike je 25 EUR za zunanje 40 EUR. 

Število mest je omejenih, prijave na info@bajka.si

Ko zaspimo na lovorikah

Ja, spet imam malošolce in spet smo v obdobju, ko so jih psi dali na ignor.

Obdobje, ki je sestavni in najbolj pomemben del v pasji vzgoji. 

Najhuje je, da ljudje ne reagirajo takoj, oziroma čakajo in upajo, da bo minilo in da bo spet njihov pes, postal priden in ubogljiv kot je bil.

A roko na srce, gredo stvari samo še bolj navzdol. Po eni strani je pes, tam kjer ve da nič ne more (ponavadi je to doma in tam kjer nikjer nikogar ne srečaš) idealen kuža, točno to, o čemer si sanjal.

Ko pa gre med pse in ljudi, je pa kot da imaš v bistvu dva psa. Enega pridnega in enega, ki ga ne poznaš.

Ko pride do tega, da te pes totalno ignorira ali pa te gleda, kot da te ne razume kaj ti hočeš od njega       (pa je to pred kratkim še vedel), je čas, da nehamo čakat, ampak reagiramo.

Težko je, priznam. Po drugi strani pa čist izi. Tukaj ni čas za dati sebe v ospredje in govoriti kolk je to težko. Sploh ni. No, je. Težko je zato, ker nas sreča preteklost in vse nedorečene stvari ali pa tiste, ki smo jih nekako potlačili in ne rešili.

Pridemo spet nazaj na to, da bo pes odreagiral z grizenjem - to smo imeli že čisto prve dni, ko je bilo to še otroško grizenje, ki ga je bilo treba odpravit in razložit, da se z grizenjem ne rešuje problemov. Tisti, ki tega niso naredili - se jih to sedaj vrne. 

Grizenje je en problem, ki ga ljudje ne rešujejo, a je tisti, ki postane problem s katerim potem več ne moreš normalno živet. Zakaj težim v mali šoli, da to rešimo? Ker, čeprav se vidi, da ni tako, je to v tem obdobju najlažje.

Se skregaš, si popraskan, mogoče malo krvav, ampak psu dokažeš, da se ga ne bojiš in da ti nič ne more. Če tega ne rešiš sedaj, ali še huje. Boli me, ko mi stranka v prevzgoji pove, kako to delajo v kar dostih šol, se umaknejo in ne pokažejo psu, da se to ne sme, ker s psom se ne smeš dati v konflikt. Samo ko je pes star eno leto ste zgubljeni. Saj ne bom rekla, da se s takim psom ne da živet. SE, v stalnem prilagajanju in predvsem v stalnem izogibanju težav. Je to življenje s psom? NI! 

Tokrat sem se ustavila pri grizenju, ki je najvišji možni upor in odklop, ki ga pes naredi do lastnika.

Moramo priti do tega, da začnemo reagirat? To je poden, dragi moji. Je treba res do tja?

Res je, da obstajajo psi, ki gredo takoj v to - to so značajsko močni psi ali pa slabiči. Razlika med njimi je ta, da z značajsko močnimi psi, se boš zmenil v enem poskusu, z slabiči, pa boš potreboval malo več le teh. Ampak z obema se boš zelo na hitro in predvsem brez....to kar čakate že cel zapis  - brez uporabe fizične sile zmenil. Samo s tem, da se jih prime za ovratnico in čisto mirno drži pri miru - seveda pod pogojem, da ste tudi vi mirni. Ja umetnost ni v uporabi fizične sile. Umetnost umiritve psa je v tem, da se moraš umiriti ti in s svojo umirjenostjo umiriti psa. 

Samo kaj, ko ljudje čisto preradi posežemo po uporabi fizične sile in zelo hitro vzgojno spremenimo v nekontroliran tepež. Vzgojna je ena....tepež je tisto, ko se stalno, kar za vse tepe psa. Vzgojna je tista, ki zaleže v prvo - če ne zaleže ni vzgojna. Zato ker vi niste v tistem trenutku vzgojni, ampak ste psihično čisto nekje drugje.

Zelo tanke so meje. Da se je ne prestopi, začnite ukrepat takoj. Takoj, ko vas pes da na ignor in se neha odzivat na svoje ime.

Mal sem žalostna

Danes sem morala odpovedati šolo v naravi. Vreme nam je tokrat resno zagodilo, saj je naš osrednji prostor na pol pod vodo in se tudi če jutri neha deževati, en bo posušil toliko, da bi se tam dalo delat.
Škoda res, pa tako sem se že veselila tega.
Sem pa že kar rezervirala termin za drugo leto. Zadnji vikend pred koncem šole bomo tam.


Moram prav dopisat današnji blog.
Poleg odličnega vikenda, ki ga ne bo, mi je bilo žal tudi za Petro, ki bi imela v soboto seminar o energijski osteopatiji.
Zvečer me je klicala in predlagala, da bi seminar naredili na poligonu. Jaaaa itak.
Prvo nedeljo v oktrobru, če bo dež, bomo imeli drugonedeljo. Od 10 - 14 bomo masiranili, gladili in gnetli pse.
Jupi, pa sem že skoraj vesela :)

je lilo kot iz škafa, pa smo kar delali.

Današnje vreme, res ni bilo fer.
Prvo uro smo imeli čisto ok, No razen da smo se stalno zapenjali in odpenjali, ker je bilo enrkat vroče, drugič mraz.
Že čisto na koncu prve ure, je začelo na rahlo kapljati.
Ko smo začeli z drugo uro, se je ulilo kot iz škafa, ampak dobesedno ulilo.
Ampak se nismo dali in smo delali. Prav odlični so bili. Ta skupina me vsakič sproti preseneti.

Če se nam je v prvi skupini zgodilo, da so psi " odpovedali", kar je del procesa, ki se mora zgoditi, so v tej skupini v fazi rasti, ko gre vse samo nazgor. Seveda bo tudi tu prišlo do padca, ampak ker so malo starejši, in ker so prvič v šoli - kar pomeni, da lastniki še niso zaspali na lovorikah, bo padec nižji in krajši. In ker so pravi, vem, da bomo to skupaj hitro rešili.

Ko pes zgubi fokus, je važno, da se čimprej ukrepa in da se ne čaka predolgo. Predvsem se je potrebno umirit, ker brez tega se bo pes samo še oddaljeval in "izkolpil" ušesa. Ja, potem pa se začne garanje  in samoobvladovanje :)

Otroško razmišljanje je tako iskreno

Imam tečajnico, ki uči drugošolce. Povedala jim je, da tudi ona hodi v šolo in sicer v pasjo šolo.

In jo ena punčka vpraša: A v pasji šoli pa velik kuža uči :) ?

Sobote bodo "nore"

Sobote bodo čist pasje. Ko sem prišla danes domov, sem zaprla oči,so mi še vedno psi lavfali pred njimi. Le kako da ne, če jih je bilo pa toliko danes.
Za začetek sem imela le enega, ker sem začela z prevzgojo.
Za njem so prišli učenjaki. Kuža pred njimi je doživel kulturni šok. Prvič je videl toliko kužkov, pa nihče ni zalajal. Ko je prišel do avta je prav zahrkal, ker mu ni bilo nič jasno.
Učenjaki so fantastični. Kaj kmalu nas je začel sonce kar pošteno gret in polarci so kar malo zakuhali. Po takem norenju..ni čudnega :) Ampak jih je pa tko lepo gledat, ker prav nihče nič ne pametnuje, ampak samo norijo.

Šola ni samo norenje, je tudi delo. In danes so se spet izkazali. Držati prostor, tujci pa hodijo čez njih - ne, to ni simpl!

Za njimi so bili mladički. Ker sta nastale dve skupine, bo ta, skupina velikih mladičkov :)

Za njimi so prišli malošolci. Danes smo bili v okrnjeni sestavi, ampak zato ni bilo nič manj veselo.

Pozornost na višku.

Za njimi pa so bili še tamali mladički :)

Za tega argentinčka sem tako žalostna. Fant ima kar resno srčno napako in upam, da mu bomo, tudi z obiskom pasje šole, polepšali njegove dni. Nikakor ne bomo pesimistični, obratno - imeli bomo v spominu, da se ga bo malo čuvalo, nikakor pa ga ne bo to mejevalo pri tem, kar bo želel početi.

Ko sem prišla domov, sem videla Bajkine učke - ma kje si bila in sem šla še z njo na sprehod.
Sem dobila novo igračko, in sem morala hitro z njo ven :)

 Tole je travca na našem poligonu :)

Najlepša šnoflja :)

Za konec dneva sem imela še dva, ki sta v postopku prevzgoje - a tedva sta prišla predno sta postala nevarna.

Če sedaj pogledam nazaj, je bil res lep dan. Naporen, ampak lep.
Škoda, ker se poslavlja lepo, sončno vreme, ker v vlagi in dežju, sobota definitivno ne bo tako lepa.

Cel teden sončka

Teden je res lep, ravno prav toplo je, čeprav me je malo položilo v posteljo. Sama sem si krvia, ker se mi ni dalo v avto in si dati gor pulover. Sedaj spet vem - ko te zebe, ne čaki, da bo konec šole, ampak se pojdi oblečt :)
Sončka izkoriščam tudi za fotkanje, saj ta svetloba sedaj, naredi najlepše fotke.

Ta kuža ima vedno žalosten pogled in bolj kot se trudim manj sreče imam, da bi ga dobila s srečno faco :(. Pa to ne pomeni, da je nesrečen.

Ta punca je čist zaljubljena vame - no, saj meni tudi srček zapoje, ko jo vidim :)

Pridni so že na začetku, čeprav se lastnikom tako ne zdi. Na dobri poti smo, da res dosežemo cilj  - povodce odpret.

Ta punca je pa tko posrečena. Take ignorantske face ima, pa sploh ni taka!

 Ta smrklja ima pa problem - njeno mimiko poznam v nulo, ker imam eno podobno doma :).

Tudi ta skupina je zelo pridna. Saj smo res močno delali, da smo prišli do sem.

Ja, se vidi, da v meni bije nemško srce:) Take face lahko samo nemc dela :).
Ta jesen bo spet pestra. Skupine so odlične, res imam same take tečajnike, ki hodijo v šolo zato, ker si želijo in hočejo delat.
To, da bomo imeli še eno skupino mladičkov, je pa samo potrditev tega, da je delo, ki ga počnem kvalitetno in ljudem razumljivo.
Malo me je v slabo voljo spravila napoved za drug teden, ki napoveduje dež. Ampak, napoved je tudi, da se bo v četrtek zjasnilo, kar pomeni, da bomo v šoli v naravi imeli lepo vreme. To je res tisto, kar si želim. Ker v dežju bomo res okrnjeni.
Ampak to je šele drug teden. V tem tednu, gremo pa samo še višje in bolje naprej.

Začetek tedna in šole

Končali smo še z zadnjimi poletnimi igralnimi uricami. Niso imeli sreče z vremenom, saj smo doživeli vročinski udar.

Poleg tega pa nas je bilo na začetku več. Zanimivo je, da hodijo ljudje drugam v šolo, potem se pa vpišejo k meni zato, ker se v drugih šolah psi ne igrajo - super, kaj potem delajo v šoli, sploh mladički?

No, in ko postane naporno na obeh straneh, so ljudje smešni in pravijo, da igra ni tako važna, da se gredo zares šolo. Kar naj gredo, z veselje in olajšanjem jim gledam v hrbet. Zakaj? Ker oni igro jemljejo kot zabavo in nekaj kjer se psi zmenijo med seboj. Ja, tako da se pes stalno izmika stikom, ker mu težijo ali pa stalno podreja. In potem bodo kmalu imeli še večje probleme, ker ...igra se samo stopnjuje glede na starost in spolni razvoj psa.

Ampak to naj potem ta resne šole rešujejo. Moja, kjer se igramo in nič ne delamo, se z resnostjo ne ukvarja. Ja, na smeh mi gre.

Mladički mali, po dveh mesecih neresnosti in igranja :)

Jutri gredo kar direkt v malo šolo, nič pavze ker razvoj gre naprej in ne čaka, na novo sezono.

Danes je eno leto

Kar malo me je zjutraj stisnilo, ko sem se spomnila, kako je bilo leto nazaj. Po stopnicah sem šla z njo in jo gledala ali je vse ok, ali hodi kot mora.
Pred enim letom je Bajka, popolnoma brez predhodnih znakov ostala na lepem hroma.
Dan, ki ga ne želim več doživeti in dan, ki mi je prinesel spoznanje kaj vse lahko, če si želiš. Seveda, brez Bajkine želje po življenju in moje volje, pa priznam, finančne zmožnosti, Bajka tega ne bi dosegla.

Dokončno smo dlako dobili šele ta mesec, s pomočjo energijske osteopatinje Petre Zor, s katero imave terapije zadnje mesece in ki zaključuje njeno rehabilitacijo v zaključeno celoto.

Prejle sem prebrala cel lanski septembrski blog. V bistvu je bilo vse skupaj naprorno, stokrat bolj kot se bere, a khrati tako navdihujoče.
Važno je, da je punca tudi po enem letu še vedno z mano in da je čisto ok.