četrtek, 19. september 2013

Ko ti telo reče ustav se

Velikokrat me je že opomnil, da je treba malo tut nase mislit. Pa sem ga prepričala, da nimam časa.

Tokrat je imel boljšo strategijo. Dobesedno me je ustavil tako, da sem se morala.
In to celo tako, da sem morala na urgenco. Več kot uro sem probala sama urediti stvari, ampak so stvari, ki jih tudi jaz ne morem rešit. In kot ti pritisk skače in pride čez 200, pulz čez 150, je čas, da se predaš.
In sem se. Prijaznim ljudem (fantom) na urgenci. Ok, zdravnica me ni ravno prepričala, da ve kaj dela, ampak ko mi je odgovorila, da me ni infarkt, mi je bilo čisto vseeno ali ve kaj dela. Končno sem jo le prepričala, da mi je dala tablet za zbijanje pulza in sem šla domov.
Najbolj mi je ob strani stala tečajnica, ki me je mirila po telefonu, da bo vse ok - zlata si! Proti jutri ob Bajki in mucu je bilo res vse spet skor ok.
Par dni moram mal na izi - no saj drugega tut ne morem. Mi je bilo razloženo, da sem trenutno tako, kot da sem na polni obremenitivi v fitnesu cel dan. In da je telo izčrpano - in tko že dva dni.

Tokrat sem tole čisto resno slišala in doživela, tko da je spet prišel čas, da malo počistim s stvarmi in ljudmi, ki me obremenjujejo.
Vsake toliko je čas za čistke, tokrat bo čistka zelo globoka in bo mogoče šla tudi med tečajnike. Ve se kakšne so moje zahteve v šoli, jih prilagajam, ampak ko se zadeve nikakor ne premaknjejo, ampak celo stagnirajo, je bolje reči - adijo, verjetno moj sistem dela ni dober za vaju.
Če dobro pomislim sem to pri individualcih že naredila. Torej je čas, da prevetrim še ostale.