Polna luna

Spet je polna luna in mal  sem jezna nase, da sem pustila fotkič doma. Z Bajkico sva si  vzele čas in šle na tavelik krog, kar pomeni da sva lepo hodile urco in pol. Točno sem vedela na katerem ovinku jo bom zagledala. In sem jo. Ogromno. Že dolgo mi ni bilo žal za kakšno stvar tako, kot danes. Tudi če bi šle po diagonali domov, ne bi bilo več isto. Zato sva izkorisite mir in tišino gozda in naredile sprehod, ki sem ga nujno rabila. Srečale sva srno, dva zajčka, eno čudno žival, ki bi lahko bila kača ali pa kušščar. Tega mi res ni bilo treba, ampak če sem že v gozdu, moram tut to preživet:) Počasi se bo pot zarasla, ker je nihče  ne čisti in na nakaterih predelih sem morala prav premislit kam it. Škoda gozda in vseh lepih, skritih poti. Lani sva šle podoben krog z biciklom, čez dva dni pa so ji odpovedale zadnje noge. Vsakič se tega spomnim, ko pridem na en res lep konec poti, ki ga je ful dobr vozit z biciklom. Upam, da bo še pot, ko bom lahko to počela z naslednjo psico.
Nazaj k luni in moji jezi, ker je nisem ujela, tako ogromne in mogočne. Sva pa vseeno naredile nekaj posnetkov.

Bajka si vsakič pomoje misli: pa kaj vidiš v tej beli piki :)

Ponedeljek je danes, kar pomeni da je čas za mladičke. Na polovici smo že in vedno je peta ura prelomna. Nehajo se grist, delajo odpoklice, prav luštno nam je.

Malošolci pa sploh več nimajo kaj za počet. Do konca šole, se bomo samo še zabaval.

 Sem pa danes videla, da mi je skoraj že uspelo vse nasmejat in sprostit. Saj bo...enkrat :)

Včasih pa se zgodi, da je tudi zame kaj pretrd ogreh. Ironija, da sem vse orehe po poligonu porezala. Ampak če ne bo ratal, bom pač priznala svoj poraz. Porazi so  nekaj kar te spremlja v življenju in enkrat si zmagovalec, drugič poraženec. Del igre, ki je življenje.