Nekje na začetku svoje kariere so me klicali k družini, kjer je umrl lastnik/
skrbnik psa. Takrat sva z gospo počasi začele učiti kaj pomeni imeti psa.
Problem je bil v tem, da je bil pes kar velik in da je znal le teči ob
kolesu, ne pa počasi se sprehajat po cesti.
Če lahko temu rečem sreča v nesreči, so bili pri hiši tudi odrasli otroci,
ki so prevzeli glavni dnevni sprehod - tek ob kolesu, kot ga je bil pes
navajen. Z gospo pa sva se lepo naučile po vseh možnih poteh priti do pokopališča
in tako je šel kuža vsak dan z njo na pokopališče, prižgat lastniku svečko. Pa
sta bila na koncu srečna oba. Gospa in pes in verjamem, da tudi pokojni
lastnik.
Ko umre človek, sploh če je smrt nenadna in je nihče ne pričakuje, se
življenje vsem ustavi in pusti ljudi ujete v žalovanje, šok in vsa vprašanja,
ki so ostala in nastala. Če je bila ta oseba še edina, ki se je ukvarjala s
psom, pa imajo tudi problem - kaj sedaj s psom.
Če je kuža del družine, potem družina poskrbi zanj. Verjamem, da je težko, sploh
če kuža ni navajen drugih ljudi, a z malo truda in s pripomočki, ki ublažijo
vlečenje se da storiti skoraj da vse. Seveda, če je za to volja in želja
ljudi.
Ko pa govorimo o primeru, ki sem ga imela danes, je vprašanje kaj je bolje
za koga.
Kuža je prišel k hiši 14 dni nazaj, ni prišel v soglasju in prišel je v hišo
k starim ljudem. Zgodila se je nesreča in kuža je ostal ob osebi, ki ni nikoli
še imela psa, ki si ga niti ne želi in predvsem, ki je že v letih, ki niso
primerna za imeti tako živahnega in trmastega psa.
Ja, pride čas, ko pri vsej žalosti in obupu pride čas, da se izklopi srce,
posuši solze in trezno premisli.
Ni mi bilo lahko danes, sploh ne. Po eni strani je smrt res še čisto sveža,
po drugi je pa tu mladiček, za katerega se je potrebno odločit kaj z njim.
Srce pravi eno, razum drugo. Biti glas razuma v taki situaciji ni lahko. Pa
sem bila, ker tu res ni bilo časa niti prostora za čustva. Ja, je luštkan, ja
se crklja, ja, ga je hotel. Ampak... še nikoli ni imela psa, nima nikogar, ki
bi vskočil, ima obveznosti, predvsem pa je tu starost, ki ni vsak dan nižja,
ampak višja. Da niti ne omenim pasme, ki ni lahka za izšolat, kaj šele za imet.
Vsi, ki so sami in so lastniki psa vedo, kako je to, pa čeprav nihče ne
prizna na glas - naporno. Imeti psa ni lahko, sploh če si pri vsem sam. Kaj
šele, ko si star, s svojimi problemi, svojimi boleznimi, in sedaj še žalostjo.
Ja, seveda se lahko prilagodi in lahko se najde neko srednjo pot. Ja, se jo
da. Ampak kaj bosta imela oba od tega. Mladiček hoče čedalje več, ne manj.
Mladiček, ki se ne umiri niti za sekundo, ki je še take pasme, ki nujno potrebuje
stalno zaposlitev, ki ni bil delan zato, da bo na kavču in spremljal ljudi na
kavo in tržnico.
Na koncu vedno v takih primerih pride vprašanje..zakaj si tega psa želimo.
Zato, da bomo "izvršili" željo pokojnega? Zato ker si je pokojni
želel psa, s katerim bo počel vse to, kar vi nikoli ne boste, ker nimate ne
želje, možnosti niti ne potrebe.
Če je to razlog, da se psa obdrži, potem to ni razlog zaradi katerega bi pes
ostal pri vas.
Če si tega psa vi zaradi sebe ne želite iz dna srca, potem raje vrnite psa nazaj,
ker kuža bo lahko nekje živel točno tako, kot si je pokojni želel.
Pripis vsem, ki težko dihate, ker pravim, da je bolje da se psa da nazaj:
Upam, da zapis ne bo prinesel polno
praznega pisanja kako se vse da. Preberite še enkrat kaj sem pisala, o kakšnem
primeru - ki ni osamljen. V takem primeru je bolje za psa, da gre nazaj k
vzreditelju ali pa se mu čim prej poišče novega lastnika.
Nikjer ni napisano, da ko se zgodi
smrt, se konča življenje za psa. Ne, življenje, tako kot v vseh drugih stvareh,
slej kot prej teče dalje.in res je, pes lahko potegne človeka iz žalosti.
